Za Nato milijarde, za ljudi varčevanje: Evropa na ulicah
Bruselj, Madrid, Pariz. Tri prestolnice, trije različni povodi, ista slika: vodni topovi, solzivec in ljudje, ki jim je dovolj. Evropejci se ne upirajo zaradi ene same odločitve, temveč zato, ker vse bolj čutijo, da zanje denarja ni nikoli, za druge stvari pa ga je vedno dovolj.
V zadnjih tednih so na ulice prišli belgijski železničarji in učitelji, španski najemniki in francoski srednješolci. Vsak s svojim problemom, a z istim vprašanjem: kdo bo plačal račun za krize, ki jih niso povzročili oni?
Bruselj: varčevanje za ene, milijarde za druge
V Bruslju so 9. oktobra na ulice prišli železničarji, učitelji, študenti, aktivisti in javni uslužbenci. Dva največja belgijska sindikata nasprotujeta proračunskim ukrepom, za katere trdita, da breme zmanjševanja primanjkljaja prelagajo na delavce, upokojence in ljudi z nizkimi dohodki.
Številke jim dajejo prav. Vlada premierja Barta De Wevra je pripravila varčevalni paket, ki bo do leta 2029 prinesel več kot devet milijard evrov prihrankov. Plače bodo usklajevali z inflacijo le do 4.000 evrov, pokojnine in socialne prejemke pa le do 2.000 evrov. Višji bodo DDV in trošarine. Hkrati pa vojaški izdatki rastejo na dva odstotka BDP, kar je Belgija namesto do leta 2029 dosegla že lani.
Protest se je sprevrgel v spopade. Del protestnikov je metal kamenje, steklenice in pirotehniko, policija pa je odgovorila z vodnimi topovi in solzivcem. Pridržali so 21 ljudi, od tega 17 mladoletnih. Šestnajst so jih izpustili, ker v državnih ustanovah za mladoletnike ni bilo prostora. Težko si je zamisliti bolj zgovorno podobo: država, ki kupuje protizračne sisteme in strelivo, nima postelje za mladoletnika.
Madrid: smrt, ki je razkrila stanovanjsko krizo
V Španiji je boj za streho nad glavo dobil tragičen obraz. Maricarmen Abascal, 87-letna Madridčanka, je skoraj vse življenje preživela v istem stanovanju. Ko se je pravni položaj stavbe spremenil, je lastnik zahteval najemnino, ki je s pokojnino okoli 1.400 evrov ni več zmogla. Deložirali so jo, končala je v bolnišnici Gregorio Marañón in tam umrla. Pogajanja o novi pogodbi, ki bi ji omogočila vrnitev, so prišla prepozno.
Njena zgodba je okrepila proteste proti visokim najemninam in prisilnim izselitvam. Protestniki zahtevajo nižje najemnine, boljšo zaščito najemnikov in omejitev nakupov nepremičnin v naložbene namene. Španski parlament je v njen spomin minuto molčal, vladnih predlogov za reševanje stanovanjske krize pa ni podprl.
Španska kriza ima svoje vzroke: turistična stanovanja, naložbene sklade, ki kupujejo cele stavbe, in desetletja premalo javnih stanovanj. A vzorec je enak kot v Bruslju. Ko gre za kapital, se politika premika hitro. Ko gre za upokojenko, ki ne zmore najemnine, se premika prepočasi.
Francija: podgane v straniščih, policija pred šolami
V Franciji že od sredine septembra protestirajo srednješolci. Opozarjajo na pomanjkanje učiteljev, razrede z 32 do 35 učenci, razpadajoče šolske stavbe, pokvarjeno ogrevanje in učilnice, v katerih se je med vročinskim valom temperatura povzpela do 40 stopinj. Podgane v straniščih in puščajoče strehe so postale simbol francoskega šolstva.
Odziv države je bil trd. Do 6. oktobra so po podatkih ministrstva za pravosodje aretirali več kot 5.000 ljudi, od tega 87 odstotkov mladoletnih. Poškodovanih je bilo več kot 170 učencev. 16-letni dijak iz Toursa je izgubil vid na desno oko, poškodba pa se po navedbah tožilstva ujema z izstrelkom policijske puške z gumijastimi naboji. 15-letnik v Lensu je izgubil roko zaradi eksplozije granate.
Protesti so medtem prerasli šolske okvire. V soboto, 17. oktobra, je po podatkih oblasti po vsej Franciji protestiralo okoli 550.000 ljudi, od tega 110.000 v Parizu. Dijakom so se pridružili sindikat CGT, medicinske sestre, gasilci in ostanki gibanja rumenih jopičev. Zahteve so se razširile na plače, pokojnine, cene in javne storitve.
Kam gre evropski denar?
Različna mesta, različni povodi, a ista zahteva: boljši pogoji za življenje. In ista ovira: denarja ni. A denar vendarle obstaja. Evropska unija je spomladi 2025 predstavila načrt ReArm Europe, s katerim želi za obrambo mobilizirati do 800 milijard evrov. Državam je dovolila, da vojaške izdatke izvzamejo iz fiskalnih pravil, ki jih sicer strogo uveljavlja.
Za tanke torej pravila ne veljajo, za šole, bolnišnice in stanovanja pa veljajo v celoti.
Belgija je za to najbolj jasen primer. Ista vlada, ki znižuje usklajevanje pokojnin in dviguje DDV, je po izračunih kritikov vojaški proračun do leta 2029 povečala za več kot 28 milijard evrov. V istem obdobju bodo prihranki pri ljudeh znašali okoli devet milijard na leto.
Temu je treba prišteti še milijarde za Ukrajino in dražjo energijo. Ko se je Evropa odpovedala ruskemu plinu, je začela kupovati dražji ameriški utekočinjeni plin. Ta strošek se danes skriva v računih za elektriko, v cenah hrane in v zaprtih tovarnah. Evropski državljan plača dvakrat: enkrat kot davkoplačevalec za orožje in enkrat kot potrošnik za energijo. Ko na koncu zahteva dostojno šolo ali stanovanje, mu povedo, da je treba varčevati.
Ni vse povezano z oboroževanjem. Španska stanovanjska kriza je predvsem posledica špekulacij z nepremičninami, francosko šolstvo pa propada že desetletja. A politične prioritete so jasne. Evropski voditelji, ki hitro najdejo stotine milijard za obrambo, za upokojenko v Madridu ali dijaka v Toursu najdejo le vodni top.
Evropske ulice kažejo, da potrpežljivost državljanov kopni. Ljudje niso proti varnost v splošnemi, so pa proti temu, da varnost pomeni le orožje, ne pa tudi strehe nad glavo, učitelja v razredu in pokojnine, od katere se da živeti.
Če evropska politika tega ne bo slišala, ji bodo ljudje to še naprej sporočali na ulicah in to bolj odločno ter suvereno. In vsakič, ko bo odgovorila s solzivcem namesto z rešitvami, bo izgubila še tisti mali preostali kanček zaupanja.
Komentarji