Evropa, ki si vojne ne more več privoščiti
Pred petimi dnevi smo pisali o tem, kako Washington zavrže zaveznike, ki jih ne potrebuje več. Odzivi na dizelski dogovor med Trumpom in Putinom so to tezo samo potrdili. Odprli pa so še eno vprašanje, ki je za nas pomembnejše: kaj bo s to vojno storila Evropa?
Amerika je svojo odločitev že sprejela. Ko ji je zmanjkalo dizla, je Rusija čez noč postala dobavitelj, Ukrajina pa ovira. Evropa medtem ostaja na istem bregu kot pred štirimi leti: z enakimi besedami, enakimi sankcijami in vse višjimi računi.
Ta članek prikazuje, da je takšna politika postala nevzdržna. Ne zaradi Rusije, ampak zaradi nas samih.
Ukrajina: orodje, ki je postalo odveč
Ukrajina je štiri leta služila kot fronta zahodne politike do Rusije. Zahod jo je oboroževal, financiral in ji dopovedoval, da bo zmagala. Kijev je naredil, kar se je od njega pričakovalo: udaril je po ruskem gospodarstvu, po rafinerijah, tankerjih in skladiščih.
Nato je bencinska črpalka v Iowi postala pomembnejša od fronte v Donbasu. Pred ameriškimi vmesnimi volitvami 3. novembra je dizel po 6 dolarjev za galono za Belo hišo večja grožnja kot ruska vojska. Trump je Kijevu ukazal, naj preneha napadati rafinerije, in istočasno z Moskvo sklenil dogovor o dizlu. Ko je Zelenski ugovarjal, je slišal, da Ukrajina potrebuje novega predsednika.
To je bistvo posredniške vojne. Država, ki jo bije, ne odloča o njenem začetku ne o koncu. Ko velika sila spremeni prioritete, mali zaveznik izve zadnji. Spomnimo se pogajanj v Istanbulu spomladi 2022, ki so jih po pričevanju ukrajinskih pogajalcev zaustavili zahodni nasveti, naj se Kijev raje bori. Spomnimo se Severnega toka, ki ga je Biden javno obljubil »končati«. Vsakič je račun plačal nekdo drug.
Dvoličnost je zdaj na dlani. Isti Washington, ki je mesece grozil Indiji in Kitajski s kaznimi zaradi ruske nafte, zdaj sam olajšuje prodajo ruskega dizla. To ni naša ocena. Tako je zapisalo uredništvo Financial Timesa, ki ga težko obtožimo simpatij do Moskve. Tri tedne pred dogovorom je Trump podpisal zakon senatorja Grahama, ki kaznuje kupce ruske energije. Ko je ruska energija postala potrebna Ameriki, pravila niso več veljala.
Če vam je to znano, je razlog preprost. Tako Washington ravna ves čas. Ukrajina ni prva in ne bo zadnja.
Evropa: več istega, a brez Amerike
Kako se je na ameriški obrat odzval Bruselj? Natanko tako, kot se odziva že štiri leta. Še z več sankcijami, še z več denarja za Kijev in še z ostrejšimi besedami.
Isti dan je Svet EU sprejel sankcije proti 1.569 posameznikom in podjetjem, največji sveženj doslej. Ursula von der Leyen je napovedala, da bo financiranje ukrajinske vojne v središču vrha EU ta teden. Litovski zunanji minister je dejal, da Trumpov dogovor »ni evropska pot«.
Toda kaj je evropska pot? Če je evropska pot ta, da Evropa ostane edina plačnica vojne, ki jo je Washington že odpisal, potem gre za pot v slepo ulico. Evropa nima lastnega kanala do Moskve, nima strategije za konec vojne in nima načrta, kaj bo, ko zmanjka denarja. Ima samo besednjak: agresor, grožnja, odvračanje, oboroževanje.
Ta besednjak ni brezplačen. Ko voditelji leta govorijo, da je vojna z Rusijo vprašanje časa, se to preliva v proračune, v tovarne orožja in v javno mnenje. Vsak predlog za pogovor z Moskvo je razglašen za izdajo. Prostor za diplomacijo se krči, prostor za strah pa raste.
Trdimo, da politika, ki ne pozna nobenega izhoda razen popolne zmage, ni politika. Je pravzaprav nekakšna neumna stava. In ko je največji vlagatelj v to stavo, ZDA, svoj delež že prodal, Evropa zdaj stavi sama. In to z našim denarjem.
Pet odstotkov: račun, ki ga bodo plačale šole in bolnišnice
Najbolj otipljiva posledica vojne retorike ni na fronti, ampak v proračunih. Junija 2025 so članice Nata v Haagu sprejele cilj, da do leta 2035 za obrambo namenijo 5 % BDP: 3,5 % za vojsko in 1,5 % za »z obrambo povezane« naložbe. Rutte je Trumpu takrat sporočil, da bo Evropa plačala, in to krepko.
Za Slovenijo to ni abstrakten odstotek.
Petina proračuna za orožje in vojsko. Za primerjavo: izobraževanje in šport skupaj sta v preteklih letih porabila med 14 in 18 % proračuna. Vlada letos načrtuje 2,2 % BDP, do leta 2030 pa 3 %. Finančni minister zagotavlja, da rezi ne bodo potrebni, ker bomo dvig financirali z zadolževanjem. Ampak dolg ni brezplačen. Dolg so odloženi rezi, ki jih bo plačala naslednja vlada, z obrestmi.
Kako to izgleda v praksi:
Romunija ima najvišji proračunski primanjkljaj v Natu. Obrambne zaveze je ohranila, v šolstvu pa je ukinjala štipendije, združevala šole in povečevala razrede. Več kot 60 % Romunov meni, da so varčevalni ukrepi nepravični.
Češka je izdatke za obrambo letos zadržala pri 1,7 % BDP, ker premier Babiš pravi, da denar potrebuje zdravstvo. Washington se je odzval z javnimi opomini.
Hrvaška in Bolgarija sta letos med 2 in 3 % BDP. Do petih odstotkov ju čaka še dvakratni dvig.
Poljska že danes porabi največ v Natu, skoraj 4,5 % BDP. Pa vendar nikjer ni zapisano, da 5 % pomeni konec.
Francija je najbolj nazoren primer. Proračun za 2027 vojski doda okoli 7,2 milijarde dolarjev, šolstvu 1,2 milijarde, ob tem pa ukinja 1.588 učiteljskih mest. Obresti na dolg bodo prihodnje leto večje od celotnega proračuna za šolstvo.
Zaporedje je vedno enako. Najprej narastejo obrambni izdatki, nato dolg, nato obresti. Ko trgi začnejo zahtevati varčevanje, se ne krči vojska, ker je to »zaveza zaveznikom«. Krčijo se šole, nato bolnišnice, nato pokojnine. Francija je pri tem že prišla do zadnje postaje. Mi smo zgleda šele na začetku proge.
Francija: ko protestirajo »naši« otroci
Kam vodi zaporedje iz prejšnjega poglavja, ta mesec to gledamo v Franciji. Sredi septembra so dijaki na gimnaziji v Créteilu protestirali, ker šola ni imela dovolj učiteljev. V nekaj tednih se je gibanje razširilo na več kot tisoč šol. Zahteve so preproste: več učiteljev, manjši razredi in stavbe, ki ne razpadajo.
Odziv države je bil vse prej kot preprost. Policija je po državi aretirala več kot 6.600 ljudi, večinoma mladoletnih. Solzivec, vodni topovi, gumijasti naboji. Dijak v Lensu je izgubil roko, drugi v Toursu oko. Francoska nacionalna komisija za človekove pravice je izrazila skrajno zaskrbljenost zaradi nesorazmerne uporabe sile. Notranji minister pa je videl drugače.
Ne zagovarjamo požigov šol in napadov na ravnatelje, ki so se med protesti zgodili. Država ima pravico in nujo vzdrževati red. A spomnimo se, kako je Pariz govoril, ko so protestu potekali drugje. Leta 2020 je Macron o Belorusiji dejal tole:
Zdaj mu enako vračata Teheran in Minsk. Iransko zunanje ministrstvo je Francijo spomnilo, da je januarja letos od Irana zahtevala zadržanost do protestnikov in mirno zborovanje brez strahu pred kaznijo. Zdaj francoska vlada svoje dijake opisuje kot »urbano nasilje«.
Pravilo kolektivnega zahoda je neizrečeno, a jasno. Ko protestirajo drugje, gre za demokracijo, ki jo je treba podpreti. Ko protestirajo doma, gre za izgrede, ki jih je treba zatreti. Pravica do protesta ne sme biti odvisna od tega, na kateri strani meje stoji protestnik.
Čas za drugačno Evropo
Ti prizori iz zadnjih dveh tednov povedo isto zgodbo. Washington je Ukrajino uporabil in jo odložil, ko je potreboval dizel. Bruselj se je odzval s še več sankcijami in še več orožja, čeprav ga zdaj plačuje sam, torej mi, evropski državljani. Pariz pa svojim dijakom, ki zahtevajo učitelje, odgovarja s solzivcem, medtem ko v proračun za vojsko dodaja milijarde.
Ta politika za nas ni vzdržna. Ni vzdržna finančno, ker je 5 % BDP za države, kot so Slovenija, Hrvaška, Romunija ali Bolgarija, mogoče doseči le z dolgom ali z rezi v šolstvu in zdravstvu. Ni vzdržna politično, ker ljudje že čutijo, da se zanje varčuje, za orožje pa ne. In ni vzdržna moralno, ker Evropa, ki zahteva pravico do protesta v Teheranu in Minsku, ne more tolči lastnih otrok, državljanov.
Evropa potrebuje svojo diplomacijo do Rusije, ne tiste, ki jo ji vsakokrat narekuje Washington. Potrebuje pogovor o koncu vojne, ne le o njenem financiranju. In potrebuje politike, ki bodo znale reči, da je varnost tudi šola s polno zbornico in bolnišnica brez čakalnih vrst.
ZDA je svojo odločitev sprejela. Zdaj je čas, da jo sprejme Evropa.
Komentarji