Pandorina skrinjica: ko hegemon postane sodnik sveta
Ko se pravo preseli v New York
V četrtek, 8. oktobra, so ameriški tožilci Nicolásu Madurju in Cilii Flores dodali novo obtožbo: zaroto za mučenje političnih nasprotnikov in ameriških državljanov. Istega dne je sodnik Alvin Hellerstein zavrnil prošnjo Floresove za hišni pripor. Če bosta obsojena po vseh točkah, ju čaka najmanj 50 let zapora.
Na prvi pogled gre za kazenski postopek. V resnici gre za nekaj večjega. Na sodni klopi v Manhattnu ne sedita le nekdanji venezuelski predsednik in njegova žena, temveč celoten povojni mednarodni red. In ta red izgublja.
ZDA so 3. januarja z vojaško operacijo vdrle v suvereno državo, ki jih ni napadla, ugrabile njenega takrat sedečega predsednika in ga odpeljale pred svoje sodišče. Zdaj mu med postopkom dodajajo nove obtožbe. Svet pa večinoma molči. Prav ta molk je tisto, kar odpira Pandorino skrinjico.
Kdo je Washington imenoval za volilno komisijo sveta?
Temelj ameriške pravne konstrukcije je preprost: ZDA Madurja od leta 2019 ne priznavajo za zakonitega predsednika. Kdor ni zakonit predsednik, nima imunitete. Kdor nima imunitete, ga lahko celo ugrabiš.
Lahko, da so bile venezuelske volitve leta 2024 globoko sporne. Opozicija in številni mednarodni opazovalci so govorili o prevari. A vprašanje ni, ali je bil Maduro dober ali demokratičen voditelj. Vprašanje je, kdo ima pravico o tem odločati. Ustanovna listina OZN na to odgovarja jasno: narod sam, ne tuja vlada.
Izpeljimo miselni preizkus
Recimo, da bi Caracas jutri razglasil, da Donalda Trumpa ne priznava za zakonitega predsednika ZDA. Argumenti bi se lahko celo našli: spori o volitvah leta 2020, napad na Kapitol, kazenske obsodbe. Bi to Venezueli dalo pravico, da pošlje komandose v Washington? Seveda ne. In tudi če bi jo imela na papirju, je ne bi mogla uveljaviti.
Razlika med obema primeroma ni v pravu. Razlika je v moči. ZDA imajo največjo vojsko na svetu, Venezuela je nima. Pravilo, ki velja samo za šibke, ni pravilo, ampak privilegij močnih.
Pravo močnejšega v treh korakih
Operacija proti Madurju je hkrati povozila tri stebre mednarodnega prava.
Prvič, prepoved uporabe sile. Člen 2(4) Ustanovne listine OZN državam prepoveduje uporabo sile proti drugi državi. Izjemi sta le dve: samoobramba pred oboroženim napadom ali mandat Varnostnega sveta, ki ga ni bilo. Oboroženega napada Venezuele na ZDA tudi ne. Trgovina z mamili, tudi če je še tako obsežna, kot je očitajo ZDA Venezueli, ne more biti povod za vojaški napad. Generalni sekretar OZN je operacijo zato označil za nevaren precedens, francoski zunanji minister pa je opozoril na kršitev načela nenasilja.
Drugič, imuniteta šefa države. Meddržavno sodišče je leta 2002 v zadevi Arrest Warrant potrdilo, da sedeči šef države uživa popolno imuniteto pred tujimi sodišči. To pravilo ne obstaja zaradi spoštovanja do diktatorjev. Obstaja zato, da države ne bi z obtožnicami lovile tujih voditeljev, ki jih ne marajo. ZDA so to pravilo nekoč same zagovarjale.
Tretjič, ugrabitev kot pravni postopek. Ameriška sodišča že od 19. stoletja sledijo doktrini male captus, bene detentus: slabo ujet, a dobro pridržan. Kako je obtoženi prišel pred sodnika, jih ne zanima. Leta 1992 je vrhovno sodišče s tem blagoslovilo celo ugrabitev mehiškega zdravnika. Za ostali svet pa velja nasprotno. Ko je Izrael leta 1960 ugrabil Eichmanna v Argentini, je Varnostni svet OZN ugotovil kršitev argentinske suverenosti, čeprav je šlo za enega največjih zločincev 20. stoletja.
Sodišče, ki si samo ustvari pristojnost
Prvotna obtožnica Madurju očita zaroto za uvoz kokaina v ZDA. Dejanja, ki mu jih pripisujejo, naj bi se zgodila v Venezueli, ne na ameriških tleh. Pristojnost si ZDA utemeljujejo s tem, da je droga končala na njihovih ulicah. Po tej logiki bi lahko vsaka država sodila vsakemu tujemu politiku, čigar politika ji škoduje.
Nova obtožba za mučenje gre še korak dlje. Ameriški zakon o mučenju velja za dejanja v tujini, če je storilec prisoten v ZDA. Toda Maduro je v ZDA zato, ker so ga tja pripeljale ameriške sile. Država je torej najprej s silo ustvarila pogoj, nato pa se na ta pogoj sklicuje kot na pravno podlago. To je krog, ki se zapre sam vase.
Pri tem nihče resen ne trdi, da očitki o mučenju v Venezueli niso resni. Organizacije za človekove pravice jih dokumentirajo že leta. Prav zato zanje obstaja pravi naslov: Mednarodno kazensko sodišče v Haagu, ki je preiskavo o Venezueli odprlo že leta 2021. Venezuela je članica tega sodišča. ZDA niso. Washington se je torej odločil, da bo sodil tam, kjer pravila piše sam, in ne tam, kjer bi jih moral spoštovati.
Tudi časovnica nove obtožnice govori sama zase. Velika porota jo je potrdila v torek, razkrita pa je bila tik pred četrtkovo obravnavo o izpustitvi Floresove. Obtožnica, ki se pojavi točno takrat, ko je potrebna, ne krepi zaupanja v nepristranskost postopka. Velja pa tudi temeljno načelo, ki ga ne sme zasenčiti nobena politika: dokler sodišče ne odloči drugače, sta oba obtožena nedolžna.
Molk, ki je soglasje
Najglasnejše obsodbe so prišle iz Moskve, Pekinga in Pretorije. Evropa je previdna. EU je v isti sapi Madurju odrekla legitimnost in pozvala k spoštovanju mednarodnega prava, ne da bi jasno povedala, kdo ga je kršil.
Takšna dvoumnost ni nevtralnost. Je tiho soglasje.
Kolektivni zahod že desetletja svetu razlaga, da živimo v »redu, ki temelji na pravilih«. Ko je Rusija napadla Ukrajino, je Evropa upravičeno vztrajala, da je suverenost nedotakljiva. Če pa ista Evropa zamiži, ko suverenost krši zaveznik, sporoča, da pravila veljajo selektivno. In takšno sporočilo drugi slišijo zelo natančno.
Precedens namreč ne pripada tistemu, ki ga ustvari. Ko je enkrat postavljen, ga lahko uporabi vsak, ki ima dovolj moči. Analitiki so se že po januarski operaciji spraševali, kaj bi Kitajsko odvrnilo od podobnega »prijetja« tajvanskega voditelja, ki ga Peking prav tako ne priznava. Kaj bi Rusija rekla o politiku v sosednji državi, ki ga razglasi za zločinca? Odgovor »to je nekaj drugega« ne bo dovolj prepričljiv.
ZDA tega niso storile prvič. Grenada 1983, Panama 1989, Irak 2003. Generalna skupščina OZN je invazijo na Panamo obsodila, a Noriega je vseeno odslužil kazen v ameriškem zaporu. Vsakič je bila kršitev »izjema«. Venezuela 2026 gre še dlje: sedečega predsednika so iz lastnega doma odpeljali brez vojne napovedi, operacijo pa predstavili kot navadno »aretacijo«.
Kdo bo naslednji?
Mednarodno pravo nima policije. Deluje le, dokler ga države spoštujejo, tudi kadar jim to ni v korist. Ko ga najmočnejša država sveta odkrito podredi svojim domačim zakonom, ne nastane nov red. Nastane praznina, ki jo zapolni sila.
Maduro je lahko kriv vsega, kar mu očitajo. O tem naj odločijo dokazi. A pravica, ki se začne z ugrabitvijo, ne more biti zgled pravičnosti. Če svet danes molči, ker mu je obtoženec nesimpatičen, jutri ne bo imel argumenta, ko bo nekdo drug na enak način »aretiral« nekoga, ki mu je simpatičen.
Pandorina skrinjica je odprta. Vprašanje ni več, ali jo bo kdo še uporabil, ampak kdo bo naslednji.
Komentarji