Ministrstvo za resnico na turneji: Burnham pred Združenimi narodi, Britanija v razsulu
Novi britanski premier Andy Burnham je s svojim prvim govorom pred Generalno skupščino Združenih narodov želel svetu sporočiti, da je "Britanija nazaj". Če je soditi po vsebini, je nazaj predvsem stara britanska navada: kadar doma zmanjka odgovorov, se poišče zunanji sovražnik.
Osrednja napoved govora je ustanovitev nacionalnega centra za informacijsko obrambo, ki naj bi "odkrival, pripisoval in onemogočal" sovražne državne informacijske napade.
Gre za institucijo, ki bo po lastni definiciji odločala, katera informacija je sovražna, katera pripoved o Britaniji je "negativna in korozivna" in katero je treba "onemogočiti".
Burnham je bil pri tem nenavadno odkrit: država je po njegovih besedah "predolgo hodila po prstih" okoli tistih, ki o življenju v Britaniji govorijo negativno. "Nič več," je dejal.
Kdo bo odločal, kaj je resnica?
Prav tu se začne težava. Nihče resen ne zanika, da Kremelj vlaga v propagando; to počne vsaka velika sila, vključno z Londonom in Washingtonom. Vprašanje ni, ali tuja vplivna dejavnost obstaja, temveč kdo bo pooblaščen, da jo prepozna.
Burnham je sam povezal oboje. Kdor se bori s stroški življenja, kdor je mlad in brez zaposlitve, je po njegovih besedah "bolj dovzeten za ta vpliv".
Z drugimi besedami: nezadovoljstvo ni več legitimen odziv na politiko, ampak simptom tuje manipulacije.
To je logika, ki jo je George Orwell v 1984 pripisal Ministrstvu za resnico – institucija ne preverja dejstev, temveč določa, katera različica realnosti je dovoljena.
Zgodovina uči, da se takšne institucije redko omejijo na prvotni namen. Ustanovljene so proti tujcem, uporabljene pa proti domačim kritikom.
Desetletje politike, ki ni prinesla varnosti
Burnham ne govori v praznem prostoru. Britanska politika do Rusije je bila že pred Majdanom leta 2014 med najostrejšimi v Evropi; London je izganjal diplomate, gradil koalicije in vodil kampanjo za trdo linijo, ki jo je po letu 2022 prevzela vsa EU. Ta politika je danes obrodila sadove, ki jih lahko vsak Evropejec prebere na svojem računu za elektriko:
evropski javni proračuni so izčrpani, medtem ko se milijarde prelivajo v vojno brez jasnega konca;
Ukrajina je izgubila milijone prebivalcev, del ozemlja in generacijo mladih moških – kakršna je bila leta 2013, ne obstaja več;
Evropa se sooča z dražjimi energenti, upadom industrijske konkurenčnosti, deindustrializacijo in trmasto inflacijo;
zveza NATO od članic zahteva vse večji delež BDP za obrambo, ne da bi kdo resno vprašal, kaj so prejšnje zločinske intervencije – od Libije do Afganistana – prinesle razen razdejanja.
Namesto refleksije o tem, ali je bila ta pot pravilna, Burnham ponuja več istega: "neusmiljeno gradnjo trde moči" in zdaj še institucionalizacijo boja proti napačnim mislim.
Kje je zdaj Britansko gospodarstvo?
Medtem ko premier v New Yorku napoveduje agencijo za lov na sovražne pripovedi, se doma sesedajo temelji, na katerih je Britanija nekoč stala.
Plavži v Port Talbotu so ugasnjeni, zadnji plavži v Scunthorpu lahko preživijo le z državnim prevzemom in davkoplačevalskimi injekcijami – država, ki je izumila moderno jeklarstvo, komaj še ohranja osnovno proizvodnjo. Stroški energije za industrijo so med najvišjimi v razvitem svetu. Produktivnost stagnira že od finančne krize.
Vse to Burnham omenja – kot obljubo "desetletnega načrta", ki ga bo predstavil "pozneje letos". Konkretna, a napovedana odločitev pa je ena: nov varnostni aparat. Vrstni red prioritet pove več kot vse fraze o "dinamičnem gospodarstvu".
Nemška lekcija
Burnham bi lahko pogledal čez Rokavski preliv. V Nemčiji volivci na deželnih volitvah množično zapuščajo etablirane stranke, AfD pa v vzhodnih deželah dosega rezultate, ki bi bili pred desetletjem nepredstavljivi. Ne zato, ker bi jih "zmanipulirali ruski boti", ampak zato, ker so izgubili zaupanje v vlado, ki jim je obljubila blaginjo, prinesla pa dražjo energijo, selitev tovarn in vse večji vojaški proračun.
Kancler Merz na to odgovarja z ignoriranjem in zvestobo isti transatlantski liniji – in izgublja.
Sporočilo nemškega volivca je jasno: kdor ljudem namesto rešitev ponuja sovražnike, bo na koncu ostal brez volivcev. Britanska vlada bo to lekcijo očitno morala doživeti na lastni koži.
Zakaj britanci ne spregledajo?
Vprašanje je morda napačno zastavljeno.
Britanci vidijo – in prav zato vlada čuti potrebo po centru, ki bo njihovo nezadovoljstvo razglasil za tuji vpliv.
Institucija, ki jo je Burnham napovedal v New Yorku, ni odgovor na krizo zaupanja.
Je priznanje, da vlada nima odgovora – in da bo namesto tega raje nadzorovala vprašanja.
Nemci so spregledali, čeprav morda prepozno. Britanci bodo, ko bo center za informacijsko obrambo prvič potrkal na napačna vrata.
Komentarji