Praznik, ki ga slavimo, in zgodovina, ki jo nekateri hočejo izbrisati
15. september 2026, 79 let po uveljavitvi Pariške mirovne pogodbe, Slovenija praznuje priključitev Primorske. Praznik ni dela prost dan, vladna poslanica pa je tako skrbno napisana, da človek skoraj spregleda, kar v njej manjka.
Premier Janez Janša govori o TIGR-u, o "množičnem odporu proti okupatorju", o generacijah, ki "so vedele, kam sodijo". Ne omeni pa niti enkrat, kdo je ta odpor organiziral in kdo je Primorsko dejansko pripeljal v matično domovino: partizanska vojska, ki se je pod vodstvom Josipa Broza Tita borila v okviru protifašistične koalicije in ki je do maja 1945 stala v Trstu.
To ni podrobnost. To je jedro praznika.
Meja, ki je ni narisal noben domobranec
Pariška mirovna pogodba ni bila darilo velikih sil. Bila je posledica tega, da je Jugoslavija vojno končala na strani zmagovalcev in da je njena vojska ob koncu vojne fizično zasedla ozemlje, o katerem se je potem pogajalo. Brez tega bi bila meja na Rapalski črti, Postojna pa italijansko mesto. Nihče, ki ima resen odnos do zgodovine, tega ne more zanikati.
Zdaj pa je v državnem zboru pobuda, da se praznik ponovno preimenuje v "dan vrnitve Primorske". Beseda "vrnitev" zveni nedolžno, a ima jasen podton: Primorska naj bi se vrnila k neki abstraktni, večni slovenski domovini, ne pa bila priključena h konkretni državi, ki jo je pridobila – k socialistični Jugoslaviji. Gre za poskus, da se iz praznika izreže tisti del, ki sedanji koaliciji ideološko ne ustreza.
Primorci, ki temu nasprotujejo, imajo prav: praznika ni mogoče očistiti od njegove lastne zgodovine.
Hinavska dvojna merila
Ista politična opcija, ki danes ne zmore izreči besede "partizani", nima težav z rehabilitacijo Slovenskega domobranstva. Ob spominskih slovesnostih se govori o "protikomunističnem boju", o "žrtvah revolucije", o "domoljubih". Ne govori pa se o 20. aprilu 1944, ko so domobranci na ljubljanskem stadionu za Bežigradom prisegli zvestobo in skupno borbo z nemško vojsko – na Hitlerjev rojstni dan, v prisotnosti SS-generala Rösenerja. To ni interpretacija, to je fotografirano.
Jugoslavija je bila enopartijska država. Tega ni treba olepševati in tega tudi ne bi smel olepševati nihče, ki jemlje demokracijo resno.
Toda med kritiko avtoritarnega režima in izenačevanjem tega režima z nacizmom je prepad. Jugoslavija se je proti nacizmu in fašizmu borila; domobranci so se borili na njihovi strani. Ko se ti dve dejstvi pomešata v enotno kašo "totalitarizmov", ne dobimo bolj poštene zgodovine – dobimo zgodovino, v kateri je Primorska slučajno padla z neba.
Kje je Evropa?
Tu se postavlja vprašanje, ki ga v Bruslju nihče ne mara slišati. Evropski parlament je leta 2019 sprejel resolucijo, ki nacizem in komunizem postavlja v isto vrsto. Hkrati Evropska unija molči, ko se na Hrvaškem ob državnih slovesnostih vpije "Za dom spremni", pozdrav ustaškega režima, ki je upravljal Jasenovac in pobil približno 700.000 nedolžnih, takrat tam živečih ljudi. Molči, ko se v Sloveniji domobrance postavlja ob bok partizanom kot "drugo stran istega naroda". Molči, ko se v Italiji vsako leto 10. februarja, na dan spomina na ezule, zgodovino Primorske pripoveduje tako, kot da se fašistična raznarodovalna politika in požig Narodnega doma nikoli nista zgodila.
Evropa, ki je bila zgrajena na protifašistični podlagi, je torej razvila selektivni spomin: tista stran, ki je fašizem porazila, je danes sumljiva, ker je bila komunistična; tista stran, ki mu je služila, pa je predmet "nacionalne sprave".
To ni zgodovinska poštenost, to je politična udobnost – in slovenska desnica jo s pridom izkorišča.
Provokativno vprašanje, ki vseeno zahteva odgovor
Jugoslavije ni več. Meja, ki jo je pridobila, je bila potrjena z Osimskimi sporazumi 1975, Slovenija pa je njihovo nasledstvo prevzela leta 1992. Če sedanja vlada trdi, da je bila Jugoslavija zgolj totalitaristična tvorba brez legitimnosti – na kakšni moralni podlagi potem brani meje, ki jih je ta tvorba izbojevala?
Če bi kdaj v Rimu kdo resno obudil rapalske sanje, bi Janša z enako vnemo, s kakršno danes zavrača "jugonostalgijo", zavrnil tudi to?
Odgovor je seveda, da bi jih moral: meje v Evropi so nedotakljive po Helsinški sklepni listini, po Osimu in po pogodbah EU, in nobena italijanska vlada – niti sedanja postfašistična – ne bo predlagala revizije.
Vprašanje torej ni realna nevarnost. Je pa ogledalo. Kaže, da država ne more hkrati živeti od pridobitev neke zgodovine in to zgodovino izbrisati. Tudi če je danes na ta praznik – kot poročajo – potekalo bilateralno srečanje s predstavniki Italije, to samo po sebi ni sporno; sporno bi bilo, če bi bilo namenjeno temu, da se o pomenu 15. septembra govori tišje, ker bi sosede lahko motil.
Praznujmo pošteno
Primorska je bila priključena Sloveniji zato, ker so se Primorci in Slovenci uprli – v TIGR-u, v partizanskih enotah, v Prekomorskih brigadah, v tržaški in goriški ilegali. Uprli so se v okviru gibanja, ki je bilo komunistično vodeno in ki je po vojni zgradilo skupno državo Jugoslavijo. Obe dejstvi sta resnični, a le zrel državni in patriotski znaačaj ju zmore držati skupaj.
Koalicija, ki hoče praznik "vrnitve" brez tistih, ki so ga izbojevali, in "spravo" brez tistih, proti katerim so se borili, ne piše zgodovine. Piše mit. In miti imajo to nerodno lastnost, da se sesedejo ob prvem soočenju z zemljevidom.
Komentarji