Vazalstvo namesto suverenosti: komu služi Janševa direktiva o preverjanju ruskih državljanov?
Vlada Janeza Janše je na seji na Brdu pri Kranju sprejela sklep, ki bi moral vsakega državljana, ki mu je kaj do pravne države, spraviti v nelagodje: Sova, OVS in policija morajo do 30. septembra pri 93 ruskih državljanih, ki so od leta 2015 pridobili slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo, poiskati razloge za odvzem državljanstva. Ne preveriti, ali razlogi obstajajo – poiskati jih. Razlika ni zgolj jezikovna.
Ko zgrešena politika naroči rezultat
Pravnik dr. Rajko Pirnat je v Odmevih povedal tisto, kar bi si vlada morala zapisati na prvo stran svojega sklepa: spremljanje, ali kateri od dvojnih državljanov deluje proti interesom Republike Slovenije, je stalna zakonska naloga varnostnih organov. Če Sova in policija to nalogo opravljajo, posebna »akcija« ni potrebna. Če je ne opravljajo, imamo problem, ki ga ne rešuje vladni sklep z rokom tri tedne, ampak zamenjava vodstva teh služb.
Pirnat je bil še bolj neposreden: gre za politično potezo, ki je lahko všečna, dejanskih učinkov pa ne more imeti. Zakon namreč ne pozna kolektivnega preverjanja po narodnosti in letnici. 26. člen zakona o državljanstvu je individualna določba – zahteva dokazano škodljivo ravnanje konkretne osebe, tuje državljanstvo in dejansko bivanje v tujini. Vlada pa je za kriterij vzela potni list. Ko država skupino ljudi po narodnem ključu postavi pod drobnogled in to javno razglasi po medijih, temu v vsakem drugem primeru rečemo diskriminacija. Tokrat se temu reče »varnostna politika«.
Predstava za Bruselj in Washington
Zakaj torej sklep, ki po mnenju pravnih strokovnjakov ne prinese ničesar? Odgovor je v samem sporočilu vlade: odločitev je sprejeta »zaradi dolgotrajne agresije Ruske federacije na Ukrajino ter sprejetih omejevalnih ukrepov in sankcij«. Vojna traja od februarja 2022. Sankcije so v veljavi že leta.
Kaj se je spremenilo septembra 2026? Nič – razen tega, da je v Ljubljani nova vlada, ki želi Ursuli von der Leyen in ameriški administraciji čim prej dokazati, da je zvest sopotnik.
To ni suverena zunanja politika. To je politika, ki notranje državljanske pravice žrtvuje za točke v tujih prestolnicah. Slovenija je majhna država, ki je svojo mednarodno težo vedno gradila na spoštovanju prava in na tem, da ni delila ljudi po poreklu. Zdaj to težo zamenjujemo za vlogo pridnega učenca, ki dvigne roko, še preden ga kdo vpraša.
Dvojna merila
Vazalstvo ima vedno dvojna merila. Ista vlada, ki išče razloge za kaznovanje ruskih naturaliziranih državljanov zaradi ravnanja Kremlja, hkrati odpira vrata izraelskemu veleposlaništvu – v času, ko številne mednarodne organizacije in pravni strokovnjaki ravnanje Izraela v Gazi označujejo za zločine zoper človečnost, mnogi pa tudi za genocid.
Slovenija je pod prejšnjo vlado Roberta Goloba priznala Palestino in zavzela jasno stališče, ki ga je podpirala velika večina javnosti. To bi morala biti trajna državna politika, ne pa nekaj, kar vsaka nova koalicija obrne na glavo glede na to, kdo trenutno vlada v Washingtonu.
Če je merilo »agresija« in »kršitve mednarodnega prava«, potem mora veljati za vse.
Če velja le za tiste, ki so trenutno na napačni strani ameriške zunanje politike, potem to ni načelo, ampak poslušnost.
Molk Zorana Stevanovića
Posebno poglavje si zasluži predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović. Pred volitvami je napovedoval pot v Moskvo, govoril o iskanju mirovnih rešitev za vojno v Ukrajini in se predstavljal kot glas tistih, ki jim je dovolj slepega sledenja Bruslju. Danes, ko vlada, katere del je njegova stranka, sprejema sklep, ki je popolno nasprotje vsega, kar je obljubljal, je tiho.
Ta molk ima ceno in razlog. Razlog je stolček predsednika parlamenta in vse, kar sodi k njemu. Cena pa jo plačujemo mi: volivci, ki so mu verjeli, da bo drugačen, so dobili še eno stranko, ki načela zamenja za funkcijo v trenutku, ko se ponudi. Med Janševim vazalstvom do Washingtona in Stevanovićevim vazalstvom do Janše ni bistvene razlike – razlikuje se le naslov, na katerega gre poslušnost.
Zgodovinski spomin, ki ga ne smemo izbrisati
Ne gre za opravičevanje ruske politike ali za zanikanje trpljenja v Ukrajini. Gre za to, da se ne pustimo potisniti v kolektivno sovraštvo do naroda, ki mu Slovenija dolguje več, kot bi si današnja vlada rada priznala. Slovenija namreč svoj današnji obseg – od Mure do Soče – dolguje tudi Sovjetski zvezi in njeni Rdeči armadi. In to ni ideološka trditev, ampak zgodovinsko dejstvo, ki ga je mogoče razčleniti na tri ravni.
Prvič: Prekmurje. Severovzhodno mejo Slovenije ni izborila diplomacija, ampak sovjetski vojak. Rdeča armada je spomladi 1945, 30. marca, osvobodila Prekmurje izpod madžarske okupacije. Ker je Sovjetska zveza takrat vojaško nadzorovala tako Madžarsko kot Prekmurje, je s samo svojo prisotnostjo onemogočila kakršenkoli madžarski poskus, da bi to ozemlje obdržala ali ponovno postavila pod vprašaj. Meja na Muri, ki je stoletja ločevala Prekmurce od preostalih Slovencev, je bila s tem dokončno odpravljena, Prekmurje pa trdno vrnjeno Sloveniji v okviru Jugoslavije. Brez sovjetske vojaške prisotnosti bi bila usoda Prekmurja leta 1945 vse prej kot samoumevna.
Drugič: Primorska in zahodna meja. Slovenski partizani so Primorsko, Gorico in Trst sicer osvobodili sami, z orožjem v roki. Toda zahodni zavezniki – ZDA in Velika Britanija – so zahtevali njihov umik. Tržaška kriza je bila prvo veliko krizno žarišče povojne Evrope, in Slovenija je bila v njej brez Moskve povsem sama proti dvema velesilama. Tito se je pri pogajanjih za zahodno mejo oprl na politično težo Sovjetske zveze, ki je takrat zmagoslavno korakala po Evropi. Stalin je sprva podpiral jugoslovanske zahteve po Trstu; kasneje je popustil, ker ni želel tvegati neposrednega vojaškega spopada z Američani in Britanci. Kljub izgubi Trsta in Gorice pa je Jugoslavija – in z njo Slovenija – z mirovno pogodbo v Parizu leta 1947 in kasnejšim Londonskim memorandumom leta 1954 dobila večino Primorske, Istro in otoke. Sovjetska diplomatska prisotnost za pogajalsko mizo je bila edina resna protiutež zahodnim silam, ki bi Slovenijo sicer najraje potisnile nazaj na Rapalsko mejo.
Tretjič: zavezniški dogovori. Rdeča armada je bila steber protihitlerjevske koalicije. Na konferencah v Teheranu in Jalti so se Stalin, Churchill in Roosevelt dogovorili, da se Jugoslavija po vojni obnovi v predvojnih mejah, hkrati pa se ji priključijo ozemlja, ki so ji bila krivično odvzeta po prvi svetovni vojni – kot je bila Primorska, ki jo je z Rapalsko pogodbo dobila Italija. Brez vojaških zmag Rdeče armade na vzhodni fronti Nemčija in njene zaveznice ne bi bile poražene tako hitro, in povojni zemljevid Evrope bi bil povsem drugačen.
Vprašanje ni, ali bi Slovenija dobila manj, ampak ali bi jo sploh še bilo na zemljevidu.
Povzetek je preprost: slovenski partizani so meje na terenu večinoma izborili sami, a brez vojaške moči Rdeče armade in diplomatske podpore Moskve v mednarodnih pogajanjih Slovenija ne bi mogla obdržati ne Primorske ne Prekmurja v današnjem obsegu. Zgodovina je zapletena in nima čistih junakov – Stalinova Sovjetska zveza ni bila dobrodelna organizacija in imela je svoje interese. Toda narod, ki iz tekočih geopolitičnih potreb izbriše, kdo je stal ob njem, ko se je odločalo o njegovih mejah, hitro postane narod brez lastnega kompasa.
Prav tu se pokaže vsa ironija Janševe direktive. Vlada, ki se rada sklicuje na domoljubje in slovenske nacionalne interese, preganja ljudi po narodnem ključu naroda, brez katerega bi bila »slovenska nacionalna ozemlja«, o katerih tako rada govori, danes precej manjša. Domoljubje, ki pozablja lastno zgodovino, ni domoljubje – je zgolj poslušnost, oblečena v zastavo.
Vlada, ki ni naša
Rezultat je koalicija, ki vlada mimo tega, kar si večina državljanov želi: mimo humanitarnih vrednot, mimo načela enakosti pred zakonom, mimo lastne zunanjepolitične tradicije in mimo lastnega zgodovinskega spomina.
Preverjanje 93 ljudi po narodnem ključu ne bo naredilo Slovenije varnejše. Naredilo pa bo Slovenijo manjšo – v očeh tistih, ki jo gledajo od zunaj, in predvsem v očeh nas, ki v njej živimo.
Ksenofobija (rusofobija), oblečena v varnostno retoriko, je še vedno ksenofobija. In slovenski narod si je ni izbral.
Komentarji