44,5 % za AfD ni zmaga skrajne desnice – je poraz nemškega vazalstva ZDA

Alternativa za Nemčijo (AfD) je na nedeljskih deželnih volitvah v Saški-Anhalt po prvih projekcijah dosegla 44,5 % glasov – daleč pred CDU kanclerja Friedricha Merza z 18,5 %, Levico z 9,5 %, Zelenimi z 9 % in SPD z 8 %. Volilna udeležba je bila rekordnih 76,5 %. Absolutne večine, ki jo AfD postavlja kot pogoj za prevzem oblasti, stranka po prvih izidih verjetno ni dosegla – a rezultat je zgodovinski: še nikoli po drugi svetovni vojni ni skrajno desna stranka na nemških volitvah zbrala tolikšnega deleža glasov.

Zgodba o volitvah v Saški-Anhalt se v zahodnih medijih pripoveduje skoraj izključno kot zgodba o AfD. To je lahko zanimiva pripoved – omogoča namreč, da se ognemo veliko bolj neprijetnemu vprašanju: zakaj skoraj polovica volivcev v neki nemški zvezni deželi svoje upe raje polaga v stranko, ki jo obveščevalna služba označuje za skrajno desno, kot v stranke, ki Nemčijo vodijo že desetletja?

Saška-Anhalt ni naključno prizorišče. Deželo od leta 2002 vodi Merzova CDU skupaj z manjšimi partnerji, gre za deželo z 2,1 milijona prebivalcev, starajočo se in odvisno od tujih delavcev, deželo, ki je po združitvi Nemčije doživela deindustrializacijo, kakršne Zahod ni poznal. In prav tu je vladajoča stranka kanclerja na volitvah zdrsnila na manj kot polovico rezultata svoje glavne tekmice.

Odgovor ni v propagandi ali v "zapeljanih" volivcih. Odgovor je v ogledalu, v katero se politični center noče pogledati: v državi, ki je svoje ključne odločitve – energetske, gospodarske, varnostne – prenehala sprejemati v Berlinu.

Gospodarski velikan, ki več ne raste

Nemčija, dolgo motor Evrope, je zdaj njena bolna točka. Država v zadnjih letih beleži stagnacijo ali celo krčenje gospodarstva, industrijska proizvodnja upada, energetsko intenzivna industrija – kemija, jeklo, steklo – pa se seli drugam ali preprosto ugaša.

Volkswagen, simbol nemškega povojnega čudeža, odpira razpravo o zapiranju tovarn na domačih tleh, kar je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Zaposleni v dobaviteljskih verigah po vsej vzhodni Nemčiji vedo, kaj to pomeni za njihove kraje.

Cene energije so po izstopu iz jedrske energije in prekinitvi dobave ruskega plina med najvišjimi v razvitem svetu – medtem ko nemška industrija ta plin zdaj kupuje dražje, utekočinjenega, čez Atlantik. Nemški delavec plačuje ceno za politične odločitve, o katerih ga ni nihče vprašal, in ko o tem spregovori, mu povedo, da je to "cena svobode". Ljudje v Halleju ali Bitterfeldu, ki so že enkrat v 90. letih doživeli, kako čez noč izgine cela industrija, teh besed ne slišijo kot tolažbo, temveč kot posmeh.

Denar za oboroževanje ukrajinskega režima, a varčevanje za nemške državljane

Zvezna vlada je za obrambo in podporo Ukrajini sprostila sredstva v obsegu, ki so bila za šolstvo, železnice, zdravstvo ali stanovanja leta razglašena za "fiskalno neodgovorna".

Volivec, ki se vozi z zamujajočim vlakom Deutsche Bahn, čaka mesece na zdravniški termin in gleda, kako se mu kupna moč krči, sliši iz Berlina predvsem to, katere nove milijarde gredo čez mejo – in katere nove ameriške oborožitvene sisteme bo Nemčija kupila.

Ko politični razred to vprašanje razglasi za "putinovsko", si sam odžaga zadnjo vejo verodostojnosti.

Suverenost, ki je nihče ne zagovarja

Na vzhodu Nemčije živi generacija, ki se spominja tujih tankov na ulicah in življenja v deželi, kjer so ključne odločitve padale v tuji prestolnici. Ta generacija in njeni otroci danes poslušajo govore o "sposobnosti za vojno" (Kriegstüchtigkeit), o ponovnem uvajanju vojaškega nabora, o ameriških raketah z dolgim dosegom, nameščenih na nemških tleh – o odločitvah, ki jih Bundestag ni sprejel, temveč zgolj potrdil.

Za ljudi v Magdeburgu to niso abstraktne geopolitične kategorije. To je občutek, da je Nemčija zamenjala eno odvisnost za drugo: da politiko do Rusije, do energije, do Kitajske in do lastne industrije kroji Washington, Berlin pa jo izvaja in plačuje. Mnogi na vzhodu se sprašujejo, kdo bo nosil posledice, če se ta konfrontacija zaostri – in odgovor je vedno isti: oni, ne tisti, ki so jo zasnovali.

Ali je ocena o "vazalstvu" pravična ali pretirana, je stvar razprave; Nemčija je zavezništvo z ZDA desetletja izbirala prostovoljno in od njega ogromno pridobila. Dejstvo pa je, da je AfD edina stranka, ki vprašanje nemške samostojnosti sploh postavlja na mizo – vse ostale ga preglasijo z moralnimi opozorili. Stranka, ki se predstavlja kot "stranka miru in suverenosti", tako pobira glasove ljudi, ki si preprosto ne želijo, da bi Nemčija v njihovem življenju še enkrat postala bojišče ali predpolje tuje sile.

Požarni zid, ki je postal zapor

Brandmauer, "požarni zid", s katerim se ostale stranke ograjujejo od AfD, je bil zamišljen kot zaščita demokracije. V praksi se je sprevrgel v nekaj drugega: v sporočilo skoraj polovici volivcev, da so njihovi glasovi manjvredni. Ko CDU, SPD, Zeleni in Levica sestavljajo koalicije, ki nimajo skupnega ničesar razen zavračanja AfD in brezpogojne zvestobe transatlantski liniji, volivci ne vidijo demokracije v akciji – vidijo kartel.

Prav to bo verjetno epilog tudi teh volitev: če AfD ostane brez absolutne večine, bo Saško-Anhalt vodila koalicija strank, ki so skupaj zbrale komaj polovico glasov zmagovalca. Rekordna volilna udeležba 76,5 % pri tem ni znak apatije, temveč nasprotno: ljudje, ki so leta ostajali doma, so prišli na volišča, ker so hoteli poslati sporočilo. In sporočilo ni "obožujemo AfD". Sporočilo je "nihče drug nas ne posluša".

Merz kot simbol izgube zaupanja

Friedrich Merz je prišel na oblast z obljubo, da bo zaustavil vzpon AfD tako, da bo naslovil njene teme: migracije, gospodarstvo, energijo. Namesto tega je podpisal koalicijo s SPD, opustil ključne predvolilne zaveze in nadaljeval politiko svojih predhodnikov – tudi v odnosu do Washingtona, kjer se je Nemčija ob carinah, energetski odvisnosti in obrambnih zahtevah znova izkazala kot partner, ki privoli v vse.

Prav ta občutek – da je sistem zaprt, da alternative ni – je najmočnejši motor AfD. Ne njihovi programi, ki so pogosto protislovni ali nerealni, ne njihovi kandidati. Podlaga za priljubljenost AFD je razočaranje nad zdajšnjo vazalsko politiko vladajoče koalicije, ki je le v korist ZDA.

Nelagodna resnica

Nič od tega ne pomeni, da so AfD-jeve rešitve prave. Ekonomisti opozarjajo, da bi njihova migracijska politika starajočo se Saško-Anhalt gospodarsko uničila, in nekatere njihove trditve – na primer o naraščajoči kriminaliteti tujcev v času, ko kriminaliteta pada – se ne skladajo s podatki.

Prav tako ni jasno, da bi zamenjava ene odvisnosti za drugo, tokrat od Moskve, Nemčiji prinesla več svobode. Toda politični center je v položaju, ko mu ljudje ne verjamejo niti tam, kjer ima dokazljivo prav. To je posledica let, v katerih so bili upravičeni pomisleki odpravljeni kot "populizem".

Demokracija se, kot je ob volitvah v Magdeburgu opozoril škof Feige, lahko ukine sama. Toda ne ukinja se na volišču. Ukinja se prej – tam, kjer politični razred neha poslušati, kjer o usodi države odločajo drugi in kjer ljudem, ki jih boli, namesto rešitev ponudi lekcijo o tem, kaj smejo čutiti.