Kitajska kot skriti, a ključen regulator naftnega trga
- ZrcaljenjeNovic
- 24 minutes ago
- Branje traja 3 min
Ko se je zaprla Hormuška ožina zaradi nezakonite agresije ZDA na Iran , je svet v najkrajšem času izgubil največjo količino naftne oskrbe v zgodovini. Kljub temu cene niso poletele v nebo. Razlaga ni v prožnosti trgov, temveč v dveh državnih posegih – ameriškem in kitajskem. Prav kitajski spreminja pravila igre.
Šok, ki se ni prevesil v cenovni skok
Skozi Hormuško ožino se pretaka približno petina svetovne nafte. Ko se je plovna pot zaprla, je svetovni trg izgubil več oskrbe – in to hitreje – kot ob katerikoli doslej zabeleženi motnji.
Napoved analitikov je bila enotna: panika na trgu in strm skok cen. Cene so se res premaknile, vendar precej manj, kot je pričakovala večina. Pričakovanega cenovnega šoka torej ni bilo.
Skušnjava je, da bi to razumeli kot dokaz zrelosti in likvidnosti naftnega trga.
Trg ni deloval po običajni logiki – umirili sta ga dve velesili, vsaka s svojim orodjem in vsaka v smeri svojih interesov.
Ameriški poseg: rezerve kot vbrizg likvidnosti
Odziv Washingtona je predvidljiv. Če cene nafte skočijo, potrošnik to takoj občuti na bencinski črpalki, kar je v ZDA politično najbolj boleča točka.
Rešitev: sprostitev dodatnih količin iz strateških naftnih rezerv.
Za tem tiči miselnost, prenesena iz sveta centralnega bančništva: dodamo likvidnost, cena pade, dosežemo želeni izid. Težava je v tem, da nafta ni državna obveznica.
Obveznice lahko ministrstvo za finance natisne, kadar si to želi – to je dobesedno poteza s peresom. A nafto pa je treba prečrpati iz tal in jo dodatno predelati. Države si je ne morejo zgolj izposoditi iz prihodnosti, ali je natisniti kot obveznice. Nafto je treba, poleg lastne rabe, hraniti v rezervoarjih kot zalogo.
To je ključna asimetrija med obema pristopoma. Ameriško orodje je enkratno, izčrpljivo in dokončno. Vsak sproščeni sod zmanjša manevrski prostor za naslednjo krizo v ZDA
Kitajski poseg: manj kupovati, namesto več prodajati
Kitajska je največja uvoznica nafte na svetu. Po vsej logiki bi morala biti najbolj izpostavljena in prva v vrsti za nakup, ko oskrba z nafto usahne.
Storila pa je nasprotno: prav v trenutku, ko je svet izgubljal oskrbo, je tiho kupovala manj kot običajno. Po ocenah analitikov je Kitajska uvoz surove nafte zmanjšala za pet do šest milijonov sodov dnevno.
Ta rez nafte razpade približno na tri enake dele:
Odloženo ali trajno izgubljeno povpraševanje (~1/3); poraba se je preusmerila, prestavila ali preprosto izpadla.
Zniževanje obstoječih zalog (~1/3); namesto uvoza so podjetja praznila zaloge, ki so jih že imela.
Ustavitev polnjenja strateških rezerv (~1/3); Kitajska je preprosto prenehala dodajati nafto v svoje že tako izjemno obsežne strateške rezerve.
Kitajski učinek je bil zelo izrazit. Analitiki ocenjujejo, da je Kitajska sama prispevala približno polovico razbremenitve, ki jo je dobil naftni trg – kar je dovolj, da so komercialne zaloge držav OECD ostale v razponu, ki je preprečil paniko.
Povedano drugače: Peking ni potreboval niti enega dodatnega soda nafte na trgu. Zadostovalo je, da se je umaknil s strani kupcev.
Skrivnost je v zmožnosti prilagajanja v realnem času
Zakaj si Kitajska to lahko privošči, večina uvoznic pa ne?
Ker je vrsto let vlagala v to, kar analitiki imenujejo realna izbira oz. resnična prilagodljivost – zmožnost, da po potrebi se lahko npr. zamenja namen uporabe energije ali njen vir. Za to je Kitajska plačala premijo. Ta premija se je zdela draga in nesmiselna, dokler ni prišel dan, ko je postala neprecenljiva.
Kitajska prilagodljivost stoji na dveh stebrih:
1. Elektrificirana stran gospodarstva
Obsežne naložbe v obnovljive vire napajajo električna vozila in železnice. Ko cene nafte skočijo, Peking ne potrebuje cenovnega signala. Sporočilo je preprosto, uporabljajte električne avtomobile, ki jih že imate na dvorišču, npr. za obisk sorodnikov uporabite vlak itd. Tako poraba naftnih derivatov pade brez posredovanja trga.
2. Premog kot kemična surovina
Kitajska hkrati močno vlagala v tehnologije pretvorbe premoga v tekoča goriva in v olefine. Z ogljičnega vidika je to slaba novica. Z vidika strateške odpornosti pa pomeni, da lahko preneha uvažati petrokemijske surovine in svojo kemično industrijo napaja iz domačega premoga.
Rezultat je »elektro-fosilna država« s stikalom med dvema vzporednima energetskima sistemoma.
Kaj to pomeni za prihodnost
Kitajska ima v rokah neformalno cenovno kapico. Če lahko po ukazu zniža povpraševanje za pet milijonov sodov dnevno, je postala nihajni potrošnik – zrcalna slika OPEC kot nihajnega proizvajalca. Ta vzvod je mogoče uporabiti tudi takrat, ko vojne ni.
Evropa in druge uvoznice so v najslabšem položaju. Nimajo niti kitajske prilagodljivosti niti ameriške domače proizvodnje. Njihova zanesljivost oskrbe je bila v tej geopolitični situaciji v veliki meri odvisna od odločitve Pekinga, da ne kupuje.
Energetski prehod kot obrambna politika. Kitajske naložbe v obnovljive vire in električna vozila se v tej zgodbi ne kažejo predvsem kot podnebni ukrep, temveč kot nakup strateške fleksibilnosti. Ta argument v evropski in ameriški razpravi pogosto manjka: elektrifikacija ni le vprašanje emisij, temveč vprašanje odpornosti na geopolitično izsiljevanje.
Komentarji