Zdravnik, ki bolniku predpisuje strup: Kritika bruseljske politike sankcij
- ZrcaljenjeNovic
- 3 minutes ago
- Branje traja 3 min
Medtem ko so se v četrtek, 9. julija 2026, pred vrati osemnajstih Volkswagnovih tovarn zbrali delavci s piščalkami in transparenti z napisom »Združeni v boju za našo prihodnost«, je Svet EU v Bruslju mirno sprejemal svoj 21. sveženj sankcij zoper Rusko federacijo. Ta časovna sovpadnost ni zgolj naključje — je slika, ki bi jo morala vsaka evropska družina imeti pred očmi.
Dva svetova, ki se ne pogovarjata
Na eni strani imamo Christiane Benner, predsednico sindikata IG Metall, ki opozarja, da uprava »ne more zvaliti krivde za napake preteklih let na hrbet zaposlenih«. Na drugi strani pa Kajo Kallas, ki z zadovoljstvom naznanja, da je EU v tem svežnju na sankcijski seznam uvrstila kar 218 ruskih posameznikov in podjetij — 48 fizičnih oseb in 170 subjektov, kar je največ v enem svežnju v zadnjih štirih letih.
Za vse te veljajo zamrznitve premoženja, prepovedi poslovanja z EU in pri posameznikih pogosto tudi prepoved vstopa. Kallasova hkrati obljublja, da bomo »zategnili vijake« ruskemu gospodarstvu.
Vprašanje, ki si ga v Bruslju očitno nihče ne postavi, je preprosto: čigave vijake pravzaprav zategujemo?
Do 100.000 delovnih mest je ogroženih pri največjem evropskem proizvajalcu avtomobilov. Štiri nemške tovarne — Hannover, Emden, Zwickau in Neckarsulm — so na robu zaprtja. V nemški avtomobilski industriji je neposredno in posredno zaposlenih okoli tri milijone ljudi. To ni abstraktna statistika. To so družine, hipoteke, cele regije.
Vprašanje energije, ki ga nihče noče izgovoriti na glas
Ne gre za to, da bi sankcije bile edini vzrok krize v VW. Kitajska konkurenca, ponesrečen prehod na elektromobilnost in strateške napake vodstva so realni dejavniki, ki jih omenja tudi sama poročila.
Vendar pa je energetska draginja tisti dejavnik, o katerem v Bruslju najraje molčijo.
Nemško gospodarstvo je desetletja gradilo svojo konkurenčnost na poceni in zanesljivi energiji. Odpoved ruskemu plinu — najprej pod Scholzem, zdaj pa se ta utopija nadaljuje pod Merzem — je bila politična odločitev, sprejeta pod močnim ameriškim pritiskom.
Rezultat?
Evropska industrija plačuje energijo večkratno dražje kot njeni tekmeci v ZDA in Aziji.
To je konkurenčni samomor, ki ga noben govor o »vrednotah« ne more prikriti.
Dvojni udarec: Hormuška ožina
In prav tu se pokaže absurdnost trenutka. Sveženj sankcij samo po sebi priznava posledice zaprtja Hormuške ožine — saj dokument izrecno omenja »izredne tržne razmere, ki jih je povzročilo zaprtje Hormuške ožine«, in zaradi tega ustavlja prilagajanje mehanizma zgornje meje cen nafte do julija 2027.
Evropa se torej znašla v kleščah:
na eni strani se je prostovoljno odrekla poceni ruski energiji,
na drugi strani pa je bližnjevzhodni dobavni koridor ohromljen.
Skozi Hormuško ožino ne prihajajo le energenti, temveč tudi surovine za gnojila in polimeri, ki so osnovni gradniki kmetijstva in industrije.
To je dvojni udarec, ki ga bo občutila vsaka država članica EU!
Ursula von der Leyen v prispodobi zdravnika, ki zavestno predpisuje napačna zdravila bolniku
Če je diagnoza »Rusija«, zdravilo pa »sankcije«, potem bi moral vsak dober zdravnik po skoraj štirih letih in enaindvajsetih svežnjih vprašati eno samo stvar: ali se bolnik dejansko pozdravlja?
Podatki so neizprosni. Ruskega gospodarstva sankcije niso zlomile v obljubljenem obsegu — Moskva je preusmerila trgovino, oblikovala »floto v senci« ter poiskala obhode prek tretjih držav.
Sam bruseljski dokument to nehote potrjuje z dolgim seznamom obhodnih poti prek Kirgizistana, Gruzije, ZAE, Kitajske in drugih. Če po enaindvajsetih svežnjih še vedno naštevate obhode, to ni znak zmage — to je znak, da terapija Bruslja ne deluje po pričakovanjih.
Medtem pa bolnik — evropsko gospodarstvo — vidno hira.
Komentarji