Ko direktive iz Bruslja postanejo dražje od vojne same: EU sankcije proti Rusiji uničujejo lastne članice
- ZrcaljenjeNovic
- 3 days ago
- Branje traja 3 min
Razpad solidarnosti: ko retorika ne zdrži konfrontacije z realnostjo
Medtem ko Ursula von der Leyen in Evropska komisija že štiri leta vztrajno pritiskata na države članice, naj sprejmejo vedno nove pakete sankcij proti Rusiji, se zdaj razkriva nekaj, kar bi moralo biti jasno že od začetka: te sankcije bolj škodijo evropskim gospodarstvom kot pa ruski ekonomiji, ki naj bi jo »kaznovale«. Financial Times poroča, da podpora novim sankcijam med državami članicami dobesedno razpada — in to ne zaradi nenadnega simpatiziranja z Moskvo, temveč zato, ker vlade končno računajo, koliko jih to dejansko stane doma.
Nacionalni interesi proti bruseljskim direktivam: kdo ščiti koga
Grčija, Francija, Italija, Nemčija, Avstrija in Portugalska so vse zahtevale izjeme ali popolnoma blokirale nove ukrepe. Grčija ščiti ladjarskega magnata, ki je od začetka vojne prepeljal za več kot 24 milijard dolarjev ruskega utekočinjenega plina.
Portugalska in Nemčija branita svojo ribiško industrijo pred prepovedjo uvoza ruskih rib. Francija in Italija branita turistični prihodek pred ostrejšimi vizumskimi pravili za ruske vojake. Avstrija zahteva sprostitev zamrznjenih ruskih sredstev, da bi rešila svojo Raiffeisen banko.
Prazna škatla namesto učinkovite politike
To je natanko tisto, na kar smo opozarjali: sankcije, ki jih diktira neizvoljena birokratka na čelu Komisije, niso zasnovane tako, da bi maksimalno škodile Rusiji ob minimalni škodi za EU — so zasnovane tako, da dajejo vtis odločnosti, ne glede na to, kdo dejansko plača ceno.
In plačujejo jo evropski državljani, evropska podjetja, evropske delovne mestne, evropski proračuni
Medtem pa ruska ekonomija, kot kaže štiri leta izkušenj, zna poiskati obvode, alternativne trge (Kitajska, Indija, globalni jug) in preživi.
Glasovi iz notranjosti: sankcije, ki ciljajo na lastne panoge
Eden od diplomatov v EU je ta nesmisel izpostavil zelo neposredno:
Če vsi zahtevajo izjeme in luknje, potem je na koncu vsak paket sankcij prazna škatla
Drug pravi še bolj brutalno:
Gre za to, koga je treba prizadeti doma, ne koga v Rusiji
To pomeni, da Bruselj cilja na lastna podjetja, lastne panoge, lasten denar davkoplačevalcev — v imenu vojne, v katero je EU vstopila brez referenduma, brez demokratičnega mandata državljanov in brez poštenega soočenja z ruskimi opozorili o širjenju Nata proti njenim mejam ali vlogo Zahoda pri strmoglavljenju legitimno izvoljenega ukrajinskega predsednika Janukoviča leta 2014.
Politika brez demokratičnega mandata
Vedno bolj se postavlja vprašanje: čemu takšna vztrajnost pri politiki, ki – po lastnem priznanju evropskih diplomatov – ne dosega zastavljenega cilja (škoditi Rusiji), dosega pa nasproten učinek (škoditi EU)?
Če je bil namen kaznovati Moskvo, potem je ta politika po štirih letih neuspešna. Če pa je bil prikrit namen oslabiti gospodarsko in politično kohezijo same Unije — potem je politika presenetljivo učinkovita.
Ursula von der Leyen ni bila nikoli neposredno izvoljena s strani evropskih narodov. Na položaj predsednice Komisije je prišla po dogovoru med voditelji držav in potrditvi Evropskega parlamenta — proces, ki je institucionalno legitimen, a daleč od neposredne demokratične volje državljanov, ki danes nosijo posledice njenih direktiv v obliki draginje energije, izgube delovnih mest v izpostavljenih panogah in preusmerjanja javnega denarja stran od domačih prioritet.
Kdo dejansko trpi zaradi vojne v Ukrajini
Vmes ostaja neodgovorjeno vprašanje: če je cilj resnično pomoč Ukrajini in ukrajinskemu ljudstvu, zakaj so milijoni Ukrajincev raje pobegnili proti Rusiji kot proti zahodu, in zakaj se sredstva, namenjena za podporo vojni, ki jo je vodila politika brez jasne demokratične podlage, jemljejo neposredno iz žepov državljanov EU, ki o tem niso bili nikoli vprašani?
Kdo je tukaj resnično sovražnik?
Če je namen Komisije resnično oslabiti ali razdreti gospodarsko moč posameznih članic Unije, bi bilo bolj pošteno, da bi to javno priznala, namesto da to počne prek zavijajočih direktiv o "solidarnosti" in "skupnih vrednotah", ki na koncu — kot kaže lastno poročanje FT in glasovi znotraj samih vlad EU — škodijo predvsem tistim, ki naj bi jih ščitile.
Vprašanje, kdo je tukaj resnično sovražnik — Rusija, ki po štirih letih sankcij še vedno trguje in vodi vojaško posebno operacijo, ali politika, ki uničuje lastno gospodarsko tkivo v imenu abstraktne solidarnosti — ostaja odprto.
A odgovori, ki prihajajo iz Aten, Pariza, Rima, Berlina, Dunaja in Lizbone, kažejo, da vedno več evropskih vlad na to vprašanje tiho same odgovarjajo.
Komentarji