Posel tisočletja ali rop stoletja? Kako so ZDA z orožjem v roki »kupile« venezuelsko nafto
- ZrcaljenjeNovic
- 7 minutes ago
- Branje traja 5 min
Devet mesecev po tem, ko so ameriške posebne sile v nočnem napadu na Caracas ugrabile venezuelskega predsednika Nicolása Madura in njegovo ženo ter ju odpeljale na sojenje v Združene države, je Donald Trump razglasil, kar sam imenuje »morda največji posel, ki je bil kdaj sklenjen«.
ZDA prevzemajo večinski nadzor nad več kot 65 milijardami sodov dokazanih venezuelskih naftnih rezerv – približno petino vsega, s čimer razpolaga država z največjimi rezervami na svetu. Pentagon bo hkrati postal delni lastnik zasebnega podjetja North American Blue Energy Partners, ki stoji v središču dogovora.
Pretveza: »narkoterorizem«
Uradna zgodba Washingtona je znana. Maduro naj bi vodil največji narkokartel na zahodni polobli, ki je »ogrožal nacionalno varnost ZDA«. Na podlagi te obtožbe – ki ni bila nikoli preverjena pred neodvisnim mednarodnim sodiščem – so ZDA najprej mesece raketirale plovila v Karibskem morju in ob venezuelski obali.
Ubijali so ljudi na čolnih zgolj na podlagi suma, da prevažajo drogo, brez zasega, brez aretacije, brez dokazov, ki bi jih kdo lahko preveril. Nato so vdrle v prestolnico suverene države in ugrabile njenega voditelja.
Lahko se prepiramo o spornosti venezuelskih volitev leta 2024 in o naravi Madurovega režima. A mednarodno pravo ne pozna izjeme, po kateri bi lahko ena država ugrabila voditelja druge, ker ji ni po volji. Če bi to načelo veljalo, bi bilo na seznamu za ugrabitev tudi precej ameriških predsednikov. Maduro ni nikoli napadel ZDA. Venezuela ni nikoli ogrožala ameriškega ozemlja. Edino, kar je Venezuela vedno imela, je nafta.
Kdo se laže: 25 ali 100 let?
Ko je začasna predsednica Delcy Rodríguez v soboto na nacionalni televiziji branila dogovor, je govorila o »binacionalnem projektu, podpisanem za 25 let«, o 17 strateških poljih in cilju 1,5 milijona sodov na dan. Bela hiša je dan pozneje objavila svojo različico sklenjenega posla z Venezuelo – koncesije za 100 let.
Ena od obeh strani ne govori resnice svojemu ljudstvu. Ni težko uganiti, katera ima razlog za sram.
Venezuelski ekonomist Francisco Rodríguez, nekdanji vodja proračunskega urada venezuelskega parlamenta, opozarja, da Venezuela v vsej svoji zgodovini ni podelila stoletne koncesije. Najdaljše doslej je podelil diktator Cipriano Castro leta 1907 – za 50 let. Celotno demokratično gibanje 20. stoletja je gradilo na načelu, da država koncesij tujcem ne daje več. Nacionalizacija leta 1976 je šla skozi kongres. Calderove koncesije v devetdesetih so šle tudi skozi parlament. Celo Chávezovi sporni naftni dogovori s Kitajsko so bili razpravljalni in potrjeni v Narodni skupščini.
Venezuelske ustava nedvoumno zahteva, da vse pogodbe nacionalnega javnega interesa s tujimi državami ali subjekti potrdi Narodna skupščina. Tega ni bilo. Besedilo pogodbe ni objavljeno. Vemo le tisto, kar nam po svoje pove Trump in po svoje Delcy Rodríguez.
Prvič v skoraj sto letih Venezuela razdaja svoje energetsko bogatstvo brez ene same javne razprave – ker bi jo, kot pravi Rodríguez, javna razprava pokopala.
Kje je sto milijard?
Argument v prid dogovoru je obljubljenih 100 milijard dolarjev investicij. Toda Trump hkrati zatrjuje, da ameriških davkoplačevalcev ne bo stal »niti centa«. Obe trditvi ne moreta biti resnični. Do danes ni ne Exxon ne Chevron podpisal nobene konkretne zaveze – kljub Trumpovemu hvaljenju, da »vsi ponujajo«.
Edini konkretni partner je North American Blue Energy Partners, podjetje Alejandra Betancourta, venezuelskega poslovneža, ki ga Washington Post in Wall Street Journal omenjata v več obtožnicah za pranje denarja in ki je kot šef družbe Derwick & Associates od Chávezove vlade brez razpisa dobil pogodbe za gradnjo elektrarn – od katerih vsaj ena ni bila nikoli zgrajena. Venezuela danes trpi katastrofalno pomanjkanje elektrike deloma prav zaradi tega.
To je torej človek, ki mu ZDA zaupajo »posel tisočletja«. In če investicije ne bo? Potem bo Venezuela zavezana, da petino proizvodnje skupnega podjetja odda ZDA po lastni ceni – v zameno za nič.
Račun je preprost: Venezuela naj bi v stoletju prejela okrog 200 do 250 milijard dolarjev za rezerve, ki so vredne več tisoč milijard.
Trump je sam povedal, čemu je posel namenjen: »Vojna je že plačana. Mnogokrat.« To ni stavek osvoboditelja. To je stavek izterjevalca.
Podkralj v Caracasu
Dva meseca pred razglasitvijo posla je New York Times razkril, da je ameriški zunanji minister Marco Rubio postal dejanski podkralj Venezuele – nadzoruje njene finance, razdeljevanje naravnih virov in vlado. Časopis ga je primerjal s Paulom Bremerjem, ki ga je George W. Bush postavil za upravitelja okupiranega Iraka leta 2003.
Primerjava z Irakom ni retorična figura. Za Irak je bila pretveza orožje za množično uničevanje, ki ga ni bilo. Celoten kolektivni Zahod je zgodbi verjel – ali se je pretvarjal, da verjame – dokler ni bilo prepozno. Tu je pretveza »narkokartel«, o katerem svet spet ve le toliko, kolikor mu pove Washington. Razlika je le, da se ZDA tokrat niti ne trudijo skriti končnega cilja. Trump ga našteva v prenosu: »milijone in milijone sodov nafte, ki gredo v Houston, v Louisiano«.
Nekdanji direktor Human Rights Watch Ken Roth je zadel bistvo: »Visoki venezuelski uradniki, ki se vsi bojijo aretacije, se težko odločno pogajajo – zaradi česar je celotna stvar videti kot ena velika vojaška tatvina.« Francisco Rodríguez je za to iznašel še bolj natančen izraz: nekoč smo govorili o diplomaciji topnjač, danes gre za diplomacijo z orožjem in grožnjo o usmrtitvi.
Ameriški senator Chris Van Hollen je bil še ostrejši: »To je dokaz, da je Trump ogrožal življenja naših vojakov, da bi venezuelsko nafto priskrbel svojim milijarderskim prijateljem.«
Kaj bo, ko pride nov predsednik?
Vsaka pogodba, sklenjena pod prisilo, nosi v sebi lastno razveljavitev. Prej ali slej bo Venezuela dobila vlado, ki ne bo nastavljena iz Washingtona, in ta vlada bo ugotovila to, kar že danes vidi vsak ekonomist: da je dogovor za državo uničujoč in ustavno ničen.
Ga bo enostransko odpovedala – in kaj potem?
Bo novi predsednik čez noč postal novi »narkoterorist«? Bodo v Karibih spet gorele ribiške barke? Bodo v Caracas spet priletele helikopterske enote?
Precedens je ustvarjen. Zdaj vemo, kako se izpelje: obtožba brez dokazov, poboji brez sodišča, ugrabitev brez pravne podlage, marioneta brez legitimnosti, pogodba brez parlamenta – in na koncu nafta v Houstonu.
Molk, ki je sokrivda
Najbolj zgovorna pa je tišina. Evropska unija, ki se rada razglaša za varuhinjo mednarodnega pravnega reda, ni izrekla niti besede obsodbe. Ne ob raketiranju civilnih plovil, ne ob ugrabitvi predsednika, ne ob stoletnem naftnem plenu.
Ista Evropa, ki zna v enem dnevu sprejeti sankcije proti drugim za manjše kršitve, tokrat gleda v tla.
Zato se ne slepimo. Ko velesila krade nafto suvereni državi, to zavije v celofan »transparentne binacionalne pogodbe« in svet to sprejme kot normalno, potem mednarodno pravo ne obstaja več – ostane le pravica močnejšega. In kdor ob tem molči, ni nevtralen opazovalec. Je sokriv.
Če katerikoli pravnik ali diplomat še vedno trdi, da je to, kar se dogaja v Venezueli, zakonito, potem je Sonce planet, ne zvezda.
Komentarji