Nemško gospodarstvo na robu propada: napačne odločitve z energijo, regulacijami in kitajsko konkurenco

Nemčija, nekoč simbol industrijskega uspeha in ponosa z znamko »Made in Germany«, se spopada z najhujšo krizo v desetletjih. Podatki, ki jih razkrivajo največja podjetja, kažejo na sistematičen propad industrijskega jedra države. Od avtomobilske industrije do kemije in jeklarstva se v zadnjih letih vrstijo množična odpuščanja, selitve proizvodnje in prodaje ključnih podjetij – večinoma kitajskim kupcem.

Avtomobilski sektor v prostem padu

---

V samo nekaj mesecih so največji dobavitelji razkrili rekordna zmanjšanja delovnih mest. Bosch je septembra 2025 napovedal odpuščanje 22.000 delavcev samo v Nemčiji – največ v 139-letni zgodovini podjetja. Kmalu za tem je ZF Friedrichshafen napovedal 14.000 odpuščanj, Continental 7.150, Schaeffler pa 4.700. Ford je zaprl tovarno v Saarlouisu po 55 letih delovanja, s čimer je 7.000 delavcev ostalo brez dela.

Skupno je sektor od leta 2023 izgubil že 55.000 delovnih mest, napovedi pa kažejo na dodatnih četrt milijona do leta 2030. To ni več lokalna težava – veriga dobaviteljev sega po vsej Evropi, zato udarec čutijo tudi tovarne na Češkem, v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji.

Energija in stroški dela kot ubijalci konkurenčnosti

---

Večino škode si je Nemčija povzročila sama. Nemčija je desetletja cvetela na poceni ruskem plinu. Po invaziji na Ukrajino je ta vir izginil čez noč, hkrati pa so marca 2023 zaprli zadnje tri jedrske elektrarne – ravno sredi najhujše energetske krize v Evropi.

Posledica: industrijska elektrika v Nemčiji stane več kot dvakrat več kot v ZDA in okoli 20 centov na kilovaturo, medtem ko je na Kitajskem le okoli 8 centov. BASF, največje kemijsko podjetje na svetu, zato seli proizvodnjo v Kitajski Zhanjiang in odpušča 2.600 delavcev. Thyssenkrupp je napovedal 11.000 odpuščanj in prodajo celotnega jeklarskega oddelka, ker je jeklo v Nemčiji preprosto predrago.

Stroški dela so še en ključni dejavnik, ki Nemčijo postavlja v izrazito slabši položaj

---

V nemškem avtomobilskem sektorju urna postavka dela znaša okoli 62 evrov.

V Franciji je ta strošek 47 evrov na uro.

Na Kitajskem pa se giblje le med 8 in 12 evri na uro, odvisno od province.

Zaradi teh razlik nemška podjetja izgubljajo konkurenčnost ne le proti Aziji, temveč tudi proti drugim evropskim državam. K temu dodajte leta birokracije in okoljskih dovoljenj, ki jih potrebuje vsaka nova tovarna v Nemčiji. Tesla je potrebovala šest let za postavitev tovarne v Nemčiji, BYD pa 18 mesecev za primerljivo tovarno na Kitajskem.

Zamujena električna revolucija in izguba kitajskega trga

---

Nemška podjetja so desetletja uživala premijo zaradi kakovosti, a so zanemarila naložbe v električne pogone. Volkswagen je že leta 2015 vedel za prihajajoči prehod, a ga je odlašal zaradi dobičkonosnosti dizla. Ko so se končno preusmerili, so kitajski proizvajalci (BYD, Geely, BAIC) že ponujali boljše in cenejše izdelke.

Hkrati se je največji trg – Kitajska – spremenil iz zvestega kupca v najhujšega tekmeca. BMW, Mercedes in Audi so tam ustvarjali četrtino do tretjino globalnega dobička. Danes jih kitajska podjetja izrivajo z lastnimi električnimi modeli.

Kitajski prevzem Evrope

---

V ozadju propada nemškega in evropskega gospodarstva poteka tih prevzem. Kitajski investitorji sistematično kupujejo znamke in tovarne po ugodnih cenah:

Geely (Li Shufu) je leta 2010 kupil Volvo, leta 2018 pa 9,7 % Daimlerja (Mercedes).

BAIC ima skoraj 10 % Mercedesa.

ChemChina ima 26 % Pirellija.

Midea je kupila nemškega robotičnega velikana Kuka.

Dongfeng ima 12 % Stellantisa.

Nemčija, največje gospodarstvo EU in četrtina evrskega BDP, vleče za seboj celotno Evropo. Industrijska proizvodnja pada že četrto leto zapored, indeks IFO - Institut für Wirtschaftsforschung (Inštitut za gospodarske raziskave) poslovne klime je na najnižji točki po pandemiji, verjetnost recesije pa se je podvojila na 33 %.

Evropska komisija je morala odobriti 3,8 milijarde evrov pomoči za subvencioniranje nemških stroškov elektrike do leta 2028. To ni več začasna kriza – to je strukturni propad, ki ga izkoriščajo kitajski kupci z denarjem in dolgoročno strategijo.

---

Nemčija ni edina žrtev. Enak vzorec se ponavlja po vsej Evropi – od zaprtja tovarn Stellantisa v Franciji do padca proizvodnje Fiata v Italiji in pogovorov o prodaji Nissanove tovarne v Sunderlandu kitajskim interesentom. Če se trend ne obrne, bo »Made in Germany« kmalu le še spomin na preteklost.