Washington ne mara sodnikov, ki sodijo tudi njemu
Dva dneva, ki povesta vse
V četrtek so ZDA v New Yorku Nicolásu Maduru dodale obtožbo za mučenje. V petek so uvedle sankcije proti celotnemu Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) v Haagu. Prvi dan so se predstavile kot branilke mednarodne pravice. Drugi dan so napovedale razgradnjo edinega stalnega sodišča, ki je bilo ustanovljeno prav za to.
Zunanji minister Marco Rubio je sodišče označil za ustanovo, ki deluje zunaj svojih pristojnosti, in zagrozil, da ga bo Washington postopoma razgradil, če ne bo spremenilo svojih praks. Prepoved transakcij s sodiščem bo začela veljati čez šest mesecev. Do takrat imajo države članice čas, da se »dogovorijo«. Z drugimi besedami: ultimat.
Simbolika je skoraj preveč popolna. Sankcije so prišle le nekaj ur po tem, ko je Nobelovo nagrado za mir prejela Navi Pillay, nekdanja sodnica ICC.
Svet je zjutraj nagradil mednarodno pravo, Washington pa ga je zvečer kaznoval.
V prejšnjem članku smo pisali, da so ZDA z ugrabitvijo Madurja odprle Pandorino skrinjico. Sankcije proti ICC so naslednji korak. Kdor si vzame pravico soditi drugim, mora najprej poskrbeti, da ne bo nihče sodil njemu.
Zakaj ravno zdaj?
Odgovor je verjetno v poročilu, ki ga je ta teden objavil posebni poročevalec OZN za boj proti terorizmu in človekove pravice Ben Saul. Ugotovil je, da so ameriške sile od septembra lani do avgusta letos v Karibih in vzhodnem Pacifiku napadle 68 plovil, ki naj bi tihotapila droge. Umrlo je najmanj 223 ljudi.
Po oceni poročila gre za nezakonito in nesorazmerno uporabo sile, za zaporedne zunajsodne usmrtitve, ki kršijo pravico do življenja. Napadi po njegovih besedah verjetno pomenijo zločine proti človečnosti. To je natanko kategorija zločinov, za katero je pristojno sodišče v Haagu.
Washington napade upravičuje kot del oboroženega spopada, tihotapljenje drog pa označuje za »oborožen napad« na ZDA. Saul ta argument zavrača: trgovina z mamili ni vojaški napad. Tudi če bi bili ljudje na čolnih res člani kriminalnih ali »terorističnih« skupin, ni dokazov, da bi napadli ZDA. Opazovalci še opozarjajo, da administracija za nobeno od napadenih plovil ni javno predstavila dokazov, da je res prevažalo droge.
Poročilo dvomi tudi o zakonitosti januarske ugrabitve Madurja, med katero je po navedbah OZN umrlo 75 ljudi. Venezuela je članica ICC. Sodišče ima pristojnost za zločine, storjene na ozemlju držav članic, tudi če jih zagrešijo državljani držav, ki niso članice. Ameriški vojaški in politični vrh se je torej znova znašel v položaju, ko bi ga sodišče v Haagu teoretično lahko preiskovalo. Vzorec je znan: ko je ICC leta 2020 preiskoval tudi ravnanje ameriških vojakov v Afganistanu, je Trumpova prva administracija sankcionirala takratno tožilko Fatou Bensoudo. Tokrat ne gre več za posameznike, ampak za celotno sodišče.
Pravila za druge, izjeme zase
Poglejmo, kaj se je zgodilo v enem samem tednu. Madura ZDA obtožujejo, da je vodil sistem, v katerem so ljudi zapirali, mučili in ubijali brez sodnega procesa. Isti teden poročilo OZN ZDA očita, da na odprtem morju ubijajo ljudi brez sodnega procesa, brez dokazov in brez možnosti obrambe.
Za Madura velja, da je imuniteta šefa države nepomembna, ker so zločini prehudi. Za ameriške voditelje velja, da jih ne sme preiskovati nobeno sodišče, ker ZDA niso podpisale Rimskega statuta. Za Madura je ameriško sodišče pristojno za dejanja v Venezueli. Za Američane sodišče v Haagu ni pristojno niti za dejanja na ozemlju držav, ki so ga ustanovile.
To ni pravna doktrina. To je načelo, po katerem pravo velja za tiste, ki si sodišča ne morejo kupiti ali razgnati.
Pri tem se ZDA sklicujejo na nacionalno suverenost. A suverenost, ki jo Washington tako odločno brani pred Haagom, je bila 3. januarja v Caracasu izbrisana z enim samim vojaškim ukazom. Suverenost je očitno pravica, ki jo imajo tisti, ki jo lahko ubranijo.
Netanjahu ploska, Evropa molči
Sankcije je takoj javno pozdravil izraelski premier Benjamin Netanjahu. Sodišče je zoper njega leta 2024 izdalo nalog za aretacijo zaradi domnevnih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti v Gazi. Njegov urad je ICC označil za politični organ in smrtno grožnjo demokracijam. Ko obtoženec ploska tistemu, ki kaznuje sodišče, je jasno, komu sankcije koristijo.
Washington je odkrit: nasprotuje pristojnosti sodišča nad ameriškimi in izraelskimi državljani. Sodišče torej sme soditi afriškim vojaškim poveljnikom in morda venezuelskim generalom, ne sme pa soditi zaveznikom ZDA. Pravo, ki ga danes priznava 125 držav, naj bi po novem veljalo le s privolitvijo države, ki ga ni sprejela.
Za Slovenijo to ni oddaljena tema. Na podlagi istega Trumpovega izvršnega ukaza so ZDA že junija lani sankcionirale štiri sodnice ICC, med njimi Slovenko Beti Hohler. Hohlerjeva je bila članica tričlanskega senata, ki je odločal o izdaji naloga za aretacijo Netanjahuja. Rubio je takrat sodišče označil za spolitizirano. Sodnico so torej kaznovali zato, ker je opravljala svoje delo. Skupaj je sankcioniranih že 17 posameznikov s sodišča. Avgusta letos so sankcionirali celo predsednico sodišča Tomoko Akane, s tem pa je pod sankcijami že polovica od 18 sodnikov. Akane je takrat opozorila, da to ne sme postati začetek propada mednarodne vladavine prava. Sodnica iz države članice EU in Nata je v očeh Washingtona enako nevarna kot terorist ali tihotapec. Pravi odziv Ljubljane in Bruslja še čaka.
Predsednica ICC Tomoko Akane je pozvala 125 držav članic, med njimi tudi Slovenijo, naj sodišče branijo, saj je njegova usoda zdaj v rokah držav, ki so ga ustanovile. EU ima za to orodje: tako imenovani blokirni statut, ki evropskim podjetjem in bankam prepoveduje upoštevanje tujih sankcij. Uporabila ga je že za zaščito trgovine z Iranom. Vprašanje je, ali ga bo uporabila tudi za zaščito lastnega sodišča.
Šestmesečni rok je namreč prav to: preizkus, ali bo Evropa izbrala pravo ali poslušnost.
Zgodovina bo sodila
Predsednica sodišča Tomoko Akane je sankcije označila za trenutek, ki mu bo sodila zgodovina. Prihodnje generacije, zlasti žrtve množičnih grozodejstev, se bodo spraševale, kaj so države storile, ko je bila napadena ustanova, ustanovljena za njihovo zaščito.
Za obtožence je vedno najboljše, če sodišča ni. Zato je tisto, kar se dogaja ta teden, tako zgovorno. Država, ki sodi tujemu predsedniku za mučenje, je isti teden dobila poročilo OZN o možnih zločinih proti človečnosti in se nanj odzvala z napadom na sodišče. Ne s preiskavo, ne z dokazi, ampak s sankcijami.
Pandorina skrinjica iz včerajšnjega članka ni ostala odprta po nesreči. Nekdo jo zdaj vztrajno drži odprto in hkrati zaklepa vrata sodne dvorane, v katero bi lahko vstopil sam.
Komentarji