Od »ujetnice Rusije« do ruskega dizla: kako ZDA zavržejo zaveznike, ki jih ne potrebujejo več
»Mislim, da je čas, da Ukrajina dobi novega predsednika.« S temi besedami je ameriški predsednik Donald Trump 10. oktobra pred Belo hišo javno pozval k zamenjavi Volodimirja Zelenskega. Razlog ni bila korupcija, niso bile volitve in ni bil potek vojne. Razlog je bil dizel.
Zelenski je kljub večkratnim ameriškim opozorilom nadaljeval napade na ruske rafinerije. Trump mu je očital, da s tem škoduje ameriškim kmetom in živinorejcem, ter dodal, da naj s tem »prekleto dobro neha«. Dan prej je Washington z Moskvo sklenil dogovor o dobavi ruskega dizla v zameno za omilitev sankcij. Zelenski je zanj izvedel po dejstvu in ga označil za nepošten.
Ta prizor pove o ameriški zunanji politiki več kot katera koli analiza. Odpira pa tudi vprašanje, ki bi si ga Evropa morala zastaviti že zdavnaj: za čigave interese se ta vojna pravzaprav vodi?
Ko je bila Nemčija »ujetnica Rusije«
Spomnimo se julija 2018. Na vrhu Nata v Bruslju je Trump pred kamerami napadel Nemčijo, češ da je zaradi plinovoda Severni tok 2 »ujetnica Rusije«. Kako lahko Nemčija Moskvi plačuje milijarde, je spraševal, medtem ko jo ZDA branijo pred isto Moskvo?
Ta zgodba je v naslednjih letih postala uradna linija zahodne politike. Poceni ruski plin in nafta naj bi bila nevarna odvisnost, ki jo je treba prekiniti za vsako ceno. Po ruski invaziji februarja 2022 je ta cena postala zelo otipljiva. Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen in nemška vlada, najprej Olafa Scholza in nato Friedricha Merza, so enotno zagovarjale odklop od ruskih energentov. Namesto njih je Evropa začela kupovati bistveno dražji utekočinjeni zemeljski plin, v velikem delu prav iz ZDA.
»Thank you, USA«
Najjasneje se je ameriški odnos do evropsko-ruske energetske povezave pokazal pri Severnem toku. Joe Biden je 7. februarja 2022 ob obisku kanclerja Scholza v Beli hiši javno napovedal,
da Severnega toka 2 ob ruskem napadu na Ukrajino ne bo več: »Končali ga bomo.« Na novinarsko vprašanje, kako, ko pa je projekt pod nemškim nadzorom, je odgovoril: »Obljubim vam, da nam bo to uspelo.«
Septembra 2022 so plinovoda Severni tok 1 in 2 na dnu Baltika raztrgale eksplozije. Dan pozneje, ko so po spletu že krožile fotografije plina, ki je brbotal na morski gladini, je poljski politik Radosław Sikorski, pozneje zunanji minister, eno od njih objavil s pripisom »Thank you, USA«.
Ameriški novinar Seymour Hersh je leta 2023 objavil zgodbo, da so plinovoda razstrelili ameriški mornariški potapljači, kar je Bela hiša zanikala. Uradna nemška preiskava je prišla do drugačnega sklepa: nemški tožilci menijo, da je napad naročila ukrajinska državna agencija, sojenje osumljenemu Ukrajincu pa se v Hamburgu začenja oktobra. Kijev vpletenost zanika.
Kdorkoli je položil eksploziv, izid je natanko tisti, ki ga je Washington napovedal. Evropa je izgubila poceni plin, ameriški dobavitelji utekočinjenega plina pa so dobili nove kupce. Če drži nemška preiskava, je zgodba za Evropo še bolj grenka: infrastrukturo največjega evropskega gospodarstva naj bi uničila država, ki jo Nemčija financira in oborožuje. Berlin pa plačuje naprej.
Posledice so znane. Nemško gospodarstvo je v letih 2023 in 2024 nazadovalo, energetsko intenzivna industrija se seli drugam, z njo pa se je ohladilo gospodarstvo vse Evrope. Evropa je za načelo, da odvisnost od ruske energije ni sprejemljiva, plačala zelo visoko ceno.
Dizel, ki je nenadoma postal nujen
Zdaj se je kolo zavrtelo. Po napadu ZDA in Izraela na Iran je Teheran od začetka marca večinoma zaprl Hormuško ožino, skozi katero potuje približno petina svetovne nafte. Cena dizla na ameriških črpalkah je v dveh mesecih poskočila s 3,81 na 5,35 dolarja za galono, ameriški kmetje pa so zaradi vojne letos utrpeli za približno 31 milijard dolarjev dodatnih stroškov.
Ukrajina je medtem počela točno to, za kar so jo Zahod in ZDA ves čas oboroževali in financirali: zadajala je udarce ruskemu gospodarstvu. Napadi na rafinerije so bili po pisanju Axiosa zelo učinkoviti in so v Rusiji sprožili energetsko krizo. Rusija se je odzvala s prepovedjo izvoza dizla, kar je dodatno obremenilo svetovni trg, ki ga je že pretresla vojna z Iranom.
In tu se zgodba obrne na glavo. Ista država, ki je Nemčiji očitala odvisnost od ruske energije, zdaj Ukrajini prepoveduje napade na ruske rafinerije, ker potrebuje ruski dizel. Pri tem ni nepomembno, da so cene dizla v ZDA poskočile že marca, ko je Iran zaprl Hormuško ožino. Glavni vzrok težav ameriških kmetov torej ni v Kijevu, temveč v vojni, ki jo je Washington začel sam.
Ukrajina je bila dobra, dokler je služila ameriškim interesom. Ko so ti interesi trčili, je čez noč postala »problem za svet«.
Vojna, ki se ji je dalo izogniti?
Do leta 2014 sta bila ukrajinski in ruski narod tesno prepletena, družinsko, jezikovno in gospodarsko. Po letu 2014 se je Ukrajina z zahodno podporo vse odločneje obračala proti Moskvi, vprašanje vstopa v Nato pa je za Rusijo postalo rdeča črta.
Spomladi 2022 so v Istanbulu potekali pogovori, ki so bili po pričevanjih udeležencev blizu dogovora. Vodja ukrajinske pogajalske skupine David Arahamija je pozneje povedal, da je takratni britanski premier Boris Johnson Ukrajincem svetoval, naj ne podpišejo ničesar in se raje borijo. Johnson je takšno razlago zavrnil, a pogovori so propadli in vojna se je nadaljevala.
Trump zdaj trdi, da bi Zelenski lahko vojno končal »že velikokrat«, a se je vsakič odločil drugače. Navaja tudi, da je Ukrajina izgubila 30 odstotkov ozemlja in da je na obeh straneh umrlo več kot dva milijona ljudi. Številki sta pretirani, saj Rusija po večini ocen nadzoruje okoli petino ukrajinskega ozemlja, a sporočilo je jasno. Če Zelenski res ni hotel miru, se je treba vprašati, zakaj so ga v tem podpirali prav tisti, ki ga zdaj zavračajo.
Evropa na drugem bregu
Medtem ko Washington išče izhod, Evropa ostaja na strani Zelenskega. Njegov mandat se je iztekel maja 2024, ukrajinska ustava pa v času vojnega stanja volitev ne dovoljuje, zato ostaja na položaju. Pravno je to vzdržno, politično pa je vprašanje njegove legitimnosti vse glasnejše in zdaj ga posredno zastavlja že ameriški predsednik.
Upam si trditi, da bi novo izvoljeni ukrajinski predsednik s svežim mandatom lažje sklenil premirje, ki ga Zelenski noče ali ne more skleniti. Evropski voditelji pa se bojijo, da bi menjava v tem trenutku pomenila priznanje poraza, tudi lastnega.
Zgleda, da so bile milijarde evropskega denarja, poslane v Ukrajino, vložene v vojno, ki je ni bilo mogoče dobiti. Največ so zaslužili orožarska industrija in dobavitelji dragega plina. Evropski davkoplačevalci pa smo plačali dvakrat: enkrat za orožje in enkrat za energijo.
Komentarji