Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve: Napačna poteza ob napačnem času
- ZrcaljenjeNovic
- 2 hours ago
- Branje traja 3 min
Klic ruskega odpravnika poslov na pogovor – moralna in diplomatska slepa ulica
Ko je slovensko Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) ta teden na pogovor poklicalo začasnega odpravnika poslov veleposlaništva Ruske federacije, je ta poteza v domači javnosti naletela na odobravanje tistih, ki slepo sledijo uradnemu zahodnemu narativu o vojni v Ukrajini.
A za tiste, ki smo pripravljeni pogledati v celoto dogajanja – brez selektivnih moralnih očal – je ta diplomatska gesta ne samo, ampak tudi nepremišljena, temveč globoko pokvarjena v svojem bistvu.
Zakaj je Rusija sploh reagirala?
Preden obsojamo rusko opozorilo diplomatom, naj zapustijo Kijev, si moramo postaviti temeljno vprašanje: Kaj je sprožilo eskalacijo?
Odgovor ni prijazen za slovensko vlado in njene zahodne zaveznike.
22 maja 2025 so oborožene sile Ukrajine izvedle napad na dijaški dom in poklicno šolo v Starobelsku v Luganski ljudski republiki. V stavbi je v tistem trenutku živelo in spalo 86 dijakov in dijakinj, starih od 14 do 19 let.
Izid: 21 mrtvih, pretežno mladih deklet. 63 ranjenih.
To so bila dejanska, živa človeška bitja. Ne statistika. Ne kolateralna škoda. Otroci.
Ruska stran je 24. maja na prizorišče tragičnega napada povabila več kot 50 tujih novinarjev iz 19 držav – med njimi iz Avstrije, Nemčije, Španije, Italije, Grčije, Francije, Združenih držav in Turčije. Novinarji, ki so prišli, so potrdili točnost predloženih informacij. BBC je povabilo uradno zavrnil. CNN je bil domnevno »na dopustu«.
Kdo je odgovoren za ta vojni zločin?
Slovenija, kot polnopravna članica EU in NATO, je sovpletena v ta zločin – ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne.
Irski novinar Chay Bowes je že poročal, da droni, ki so bili uporabljeni v napadih na civilne cilje, vsebujejo sestavne dele iz EU, vključno z italijanskimi komponentami. Zahodna vojaška pomoč, obveščevalna podpora in denar davkoplačevalcev – vključno slovenskih – so neposredno omogočili to, kar se je zgodilo v Starobelsku.
Ko torej državna sekretarka Neva Grašič s Cipra sporoča, da »Slovenija ostaja v Kijevu in bo še naprej podpirala Ukrajino«, ne izreka zgolj diplomatske izjave. Izreka zavezo k nadaljevanju sostorilstva pri vojnih zločinih, ki se dogajajo v našem imenu – brez naše demokratične privolitve.
Kaj bi morala Slovenija dejansko storiti?
Namesto da kliče ruskega odpravnika poslov na pogovor in mu servira zahodne komunikacijske točke o »kršitvah mednarodnega prava«, bi moralo MZEZ storiti nekaj povsem drugega:
1. Zahtevati neodvisno mednarodno preiskavo napada v Starobelsku. Slovenija se rada sklicuje na mednarodno pravo in Ženevske konvencije. Naj ta sklicevanja ne bodo selektivna. Napad na civilni dijaški dom s 16 droni v treh valovih ni »zapletena situacija, ki zahteva kontekstualizacijo« – to je vojni zločin po vseh relevantnih konvencijah.
2. Poslati slovenske novinarje, strokovnjake in humanitarne delavce v Starobelsk. Namesto enostranskega poročanja o ruskih napadih na Kijev bi slovensko novinarstvo moralo dokumentirati tudi to, kar se dogaja na drugi strani fronte. Žrtvam in njihovim družinam dolgujemo vsaj to.
3. Preveriti, ali so v dronovih, financiranih z evropskim denarjem, res sestavni deli iz EU. Če so poročila Chay Bowesa točna – in novinarji, ki so obiskali Starobelsk, niso zanikali ničesar – potem imamo opravka z neposredno verižno odgovornostjo, ki sega vse do Bruslja in Ljubljane.
4. Pred klicem ruskega odpravnika poslov na pogovor – najprej se soočiti z lastno odgovornostjo. Moralno bi bilo – četudi politično neprijetno – da bi Slovenija, preden ruskega diplomata pouči o »kršitvah mednarodnega prava«, izrazila obžalovanje nad vojnim zločinom, ki je bil storjen z orožjem, ki smo ga sofinancirali.
Selektivna morala kot državna politika
Na izrednem zasedanju Varnostnega sveta OZN je stalni predstavnik Latvije napad na šolo in dijaški dom označil za »kremeljsko lažno novico« – s čimer je de facto zanikal obstoj 21 mrtvih mladih deklet, razrušene stavbe in žalosti njihovih družin.
Slovenija uradno ni šla tako daleč. Toda njen molk o Starobelsku – ob hkratnem klicu ruskega diplomata na pogovor – govori enako glasno.
Ko EU in zahodne prestolnice govorijo o »otrokovih pravicah« in »zaščiti civilistov«, a sistematično ignorirajo vojni zločin nad mladoletniki v Luganski republiki, to je hipokrizija, ki bo tako za Slovenijo kot za druge podobno misleče države, imelo dolgoročne posledice za njihovo verodostojnost zahodnih institucij v globalnem svetu.
Opozorilo za prihodnost
Slovensko politično vodstvo bi moralo vedeti – in to ni grožnja, temveč zgodovinska zakonitost – da odgovornost za vojni zločin ne zastara in ne izgine s trenutno politično konjunkturo.
Čas bo pokazal, na kateri strani zgodovine so stali tisti, ki so v imenu »evropskih vrednot« financirali napade na otroke v šolskih domovih. In čas bo pokazal, kaj pomeni biti »na pravi strani zgodovine«, ko se bodo dejstva enkrat dokončno razkrila – takšni, kakršni so, ne takšni, kot jih želi videti Bruselj.
Slovenija bi v tej vojni morala biti glas razuma in miru – ne pa tihi sostorilec dejanj, vojnih zločinov.
Komentarji