Referendum za druge, nikoli zase: Alberta in dvojna merila hegemona ZDA
V ponedeljek, 19. oktobra, so volivci v Alberti odločali, ali naj njihova provinca ostane del Kanade ali naj vlada sproži postopek za zavezujoč referendum o odcepitvi.
Odgovor je bil jasen: po projekcijah CBC in CTV se je za Kanado izreklo več kot 76 odstotkov volivcev, za pot k odcepitvi okoli 23 odstotkov. Premier Mark Carney je zapisal, da so se prebivalci Alberte »odločili za Kanado«. Premierka Danielle Smith je govorila o »močnejši Alberti v združeni Kanadi«.
Zgodba se zdi zaključena, a ni. Pod številkami ostaja vprašanje, ki ga večina zahodnih medijev vljudno obide: kdo je pri tem igral vlogo od zunaj in s kakšno pravico?
Ameriški prstni odtisi
Separatizem v Alberti ni nastal včeraj. Spori z Ottawo glede naftne industrije, zlasti v času Justina Trudeauja, so ga hranili leta. A med obrobnim nezadovoljstvom in pokrajinskim glasovanjem o obstoju države je velika razlika. To razdaljo so pomagali premostiti tudi ljudje onkraj meje.
Po poročanju AFP so se podporniki neodvisnosti Alberte sestajali s predstavniki administracije Donalda Trumpa in njegovimi političnimi zavezniki ter od njih prejemali nasvete. Ameriški finančni minister Scott Bessent
je Alberto javno označil za »naravnega partnerja«. Elon Musk, milijarder in eden najvidnejših Trumpovih podpornikov, je odcepitev kanadske province podprl na svojem omrežju X. Vse to se je dogajalo v času, ko je Trump Kanado večkrat zaničljivo imenoval »51. zvezna država« in jo obremenjeval s carinami.
Ne gre za navadno sosedo, temveč za najtesnejšo zaveznico ZDA, članico Nata, G7 in skupnega obrambnega sistema NORAD. Če se tako ravna z zaveznikom, kako se šele s tistimi, ki to niso?
Referendum sicer ni uspel, škoda pa je narejena. Skoraj četrtina volivcev v najbogatejši kanadski provinci je pripravljena začeti razdruževanje države. Ta številka ne bo izginila z volilnih listkov. Ostala bo kot razpoka v družbi, med sosedi, v družinah, med Alberto in preostalo Kanado. Razdeljen zaveznik je šibkejši zaveznik in šibkejši zaveznik je lažje vodljiv.
Kanada si upa vprašati
Kanada si je takšno glasovanje sploh lahko privoščila zaradi lastne demokratične zrelosti. Kanadsko vrhovno sodišče je leta 1998 v mnenju o Quebecu presodilo, da provinca sicer ne more enostransko izstopiti. Če pa bi jasna večina na jasno vprašanje podprla odcepitev, bi se morala zvezna vlada in ostale province o tem pogajati. Kanada torej dopušča, da ljudje vprašanje postavijo, in priznava, da njihov odgovor nekaj velja.
In ZDA?
Poglejmo zdaj državo, ki se rada predstavlja kot zibelka sodobne demokracije in ki je tako velikodušno »svetovala« separatistom v Alberti.
Ameriška ustava odcepitve sploh ne omenja. Ne predvideva je, ne ureja postopka, ne priznava pravice. Ko je vrhovno sodišče leta 1869 v zadevi Texas vs. White odločalo o tem vprašanju, je razsodilo, da je unija nerazdružljiva in da zvezna država ne more izstopiti po svoji volji. Pokojni sodnik Antonin Scalia je leta 2006 vprašanje povzel brez olepševanja: pravice do odcepitve ni, to je razrešila državljanska vojna.
Zvezna država v ZDA lahko izvede kvečjemu posvetovalno, simbolno glasovanje, ki pravno nima nobene teže. Kalifornijska pobuda Calexit je to dobro pokazala. Tudi njeni pobudniki so priznavali, da tudi v primeru zmage ne obstaja noben mehanizem, po katerem bi Kalifornija lahko izstopila.
Še bolj zgovoren je odziv Washingtona na prejšnjo različico iste pobude. Ko se je leta 2017 izkazalo, da vodja gibanja živi v Rusiji, je ameriška javnost to označila za tujo vmešavanje v notranje zadeve ZDA. Kampanja je propadla. Ko pa ameriški minister imenuje kanadsko provinco za »naravnega partnerja« in ko separatisti iz Alberte hodijo po nasvete v Washington, se to imenuje svoboda govora in sodelovanje. Jugoslovanska lekcija
Primerjava, ki je zahodni komentatorji ne marajo slišati: socialistična Jugoslavija, ki jo Zahod rad opisuje kot nedemokratično državo, je imela pravico do odcepitve zapisano v ustavi. Že ustava iz leta 1946 in nato ustava iz leta 1974 sta določali, da so narodi Jugoslavije združeni na podlagi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve.
Res je, ta pravica je bila zapisana bolj načelno kot praktično. Ni bilo jasnega postopka, odprto je ostalo vprašanje, ali pripada narodom ali republikam, in v praksi je razpad prinesel vojne. Vendar je bila zamisel, da ima skupnost pravico oditi, vsaj priznana in zapisana. Slovenija se je nanjo sklicevala, ko je leta 1990 izvedla plebiscit. V tem ključnem pogledu je bila jugoslovanska ustava iskrenejša od ameriške, saj je vsaj na papirju priznavala, da država obstaja z voljo njenih narodov, ne pa ne glede nanjo.
Hegemon, ki je lastne zaveznike
Tu je jedro hipokrizije. ZDA si pridržujejo pravico, da drugim državam svetujejo, spodbujajo, finančno in politično podpirajo procese, ki načenjajo njihovo celovitost. Hkrati lastnim zveznim državam to pravico odrekajo z ustavno odločnostjo in zgodovinskim spominom na državljansko vojno.
Predstavljajmo si obratno situacijo. Kanadski finančni minister bi Teksas označil za »naravnega partnerja«, kanadski milijarder bi javno podprl odcepitev Kalifornije, teksaški separatisti pa bi hodili po nasvete v Ottawo. Washington bi to brez obotavljanja označil za napad na ameriško suverenost. In imel bi prav.
Ista merila bi morala veljati za vse. Ker ne veljajo, ne gre za demokracijo, temveč za moč. Alberta ni izjema: na podoben način so ZDA v zadnjem času govorile tudi o Grenlandiji, ki pripada Danski, prav tako zaveznici v Natu. Ko hegemon ne ločuje več med nasprotniki in zavezniki, temveč samo med tistimi, ki jih lahko izkoristi, in tistimi, ki jih ne more, je to opozorilo za vse, tudi za Evropo.
Prebivalci Alberte so tokrat izbrali Kanado. Kar pa je bilo vanje posejano, bo zorelo še dolgo. In kolektivni zahod bo o tem, kdo je sejal, najverjetneje molčal.
Komentarji