Izraelske obveščevalne lovke v EU: ko nadzor postane orodje politike
- ZrcaljenjeNovic
- 1 day ago
- Branje traja 4 min
Razkritja zadnjega leta razkrivajo zaskrbljujočo sliko prepletenosti izraelske obveščevalne industrije z evropskimi političnimi, administrativnimi in finančnimi strukturami. Govorimo o sistemu, v katerem so demokratične institucije – tudi take, ki naj bi varovale državljanske svoboščine – z denarjem evropskih davkoplačevalcev sofinancirale podjetja za izdelavo vohunske opreme, ki je bila kasneje uporabljena prav proti tistim, ki naj bi jih te institucije ščitile: novinarjem, aktivistom in opozicijskim glasovom.
Ključno razkritje: EU je s sredstvi davkoplačevalcev financirala izraelska vohunska podjetja
Kot opozarja Aljoša Ajanović Andelić, svetovalec za politike pri organizaciji EDRi, in kot je v preiskavi za medij Apache dokumentiral preiskovalni novinar Jan Walraven, je leta 2025 prišlo na dan, da je Evropski investicijski sklad (EIF – European Investment Fund) financiral izraelsko podjetje Paragon za pridobitev tehnologije za vohunjenje. Ista tehnologija je bila nato uporabljena proti novinarjem in aktivistom znotraj EU.
To je odločilna sprememba glede na prejšnje razumevanje. Ne gre več zgolj za to, da posamezne članice (npr. Italija) kupujejo izraelsko vohunsko opremo – gre za to, da je finančna roka same Evropske unije s skupnimi sredstvi sofinancirala razvoj orodij, ki so se obrnila proti evropskim državljanom. To je nezaslišano in z davkoplačevalskega vidika nesprejemljivo.
Odziv EIF in Evropske komisije – preložena odgovornost
Posledice tega razkritja so bile naslednje:
EIF se je odločil, da v prihodnje ne bo več financiral obveščevalnih podjetij zunaj EU.
Evropska komisija pa je po opozorilih EDRi odgovornost preložila na vodstva posameznih držav članic, namesto da bi sporna podjetja, ki so prejela evropski denar, uvrstila na črni seznam subjektov, ki evropskih sredstev ne smejo več prejemati.
Kot ostro pripominja Ajanović Andelić, je prav zaradi te preložene odgovornosti odziv Evropske komisije brez prave teže – gre za izogibanje sistemski odgovornosti. Prav zato se je sprožila civilnodružbena kampanja »Keep It Safe and Secure«, katere cilj je zaustaviti kakršno koli financiranje tovrstnih vohunskih podjetij z denarjem evropskih davkoplačevalcev.
Dokumentirana dejstva: primer Paragon in Italija
Najtrdnejši temelj te kritike predstavlja primer izraelskega podjetja Paragon Solutions in njegove vohunske programske opreme Graphite. Kot poroča The Guardian (junij 2025), je italijanski parlamentarni nadzorni odbor Copasir potrdil, da je Italija to plačansko vohunsko opremo uporabila proti dvema aktivistoma za človekove pravice – zagovornikoma priseljencev Lucu Cassariniju in Giuseppeju Caccii.
Še bolj problematično je, da raziskovalci Citizen Laba ugotavljajo, da so bili tarče tudi novinarji:
Tarča | Funkcija | Status |
Francesco Cancellato | Preiskovalni novinar (Fanpage.it) | Tarča, naročnik neugotovljen |
Ciro Pellegrino | Vodja neapeljskega urada Fanpage.it | Tarča "iste stranke Paragona" |
Anonimni novinar | "Vidni evropski novinar" | Tarča |
Ključna je ugotovitev raziskovalca Johna Scott-Railtona, da so digitalni prstni odtisi pri obeh italijanskih novinarjih kazali na isto stranko Paragona. Čeprav je podjetje trdilo, da prodaja le demokratičnim državam in prepoveduje uporabo proti novinarjem, dejstva kažejo nekaj povsem drugega.
Krog se s tem sklene: podjetje, ki ga je s skupnimi evropskimi sredstvi sofinanciral EIF, je dobavilo orodje, ki je bilo uporabljeno proti evropskim novinarjem in civilni družbi.
Slovenski primer: afera Black Cube
V slovenskem kontekstu je osrednja afera Black Cube – izraelske paraobveščevalne skupine. Po poročanju Siol.net in tednika Mladina je bila ta skupina vpletena v prikrita snemanja, namenjena diskreditaciji premierja Roberta Goloba pred volitvami 22. marca 2026.
Dokument SOVE naj bi pa pokazal, da so izraelski paraobveščevalci dve uri preživeli na sedežu SDS.
Pravna razsežnost: Profesor prava dr. Rok Lampe je v Delu (19. 5. 2026) zatrdil, da je SOVA "neizpodbitno ugotovila" poseg tuje – izraelske – obveščevalne agencije na volitve, in da je bil "nesporno" naročnik Janez Janša. Lampe se sklicuje na Uredbo EU 2024/900 (TTPA), ki od 10. oktobra 2025 prepoveduje politične storitve sponzorjev iz tretjih držav v zadnjih treh mesecih pred volitvami, ter na
Akt o digitalnih storitvah in orodja FIMI.
Po primerjavi z romunskim ustavnim sodiščem (ki je 2024 razveljavilo predsedniške volitve zaradi tujega vmešavanja) Lampe poziva slovensko ustavno sodišče k razveljavitvi volitev.
Previdnostna opomba: Lampetove trditve – zlasti "nesporno je, da je bil naročnik Janez Janša" – so politično in pravno izjemno težke. Doslej jih ni potrdilo nobeno sodišče, gre za stališče v komentatorskem prispevku (gostujoče pero). Tudi izraelski novinar, ki ga citira Siol.net, ocenjuje, da Black Cube "želenega ni dosegel" in da Janša ni zmagal. Gre torej za sume, korelacije in obveščevalne ocene, ne za pravnomočno dokazana dejstva.
Balkanski vzorec: izraelski vpliv v post-jugoslovanskem prostoru
Vir bosna.hr dokumentira širši regionalni vzorec:
Srbija: Izraelska prodaja sofisticiranega orožja (raketni sistem PULS, droni Hermes 900 z dosegom do 300 km) v vrednosti 350 milijonov dolarjev. V Vučićevem PR timu deluje Srulik Einhorn, nekdanji Netanjahujev svetovalec, povezan z dezinformacijskimi kampanjami in agresivnim targetiranjem nasprotnikov.
Hrvaška: Med desetimi članicami EU, ki so nasprotovale suspenziji Pridružitvenega sporazuma z Izraelom. Dolgoletni vojaško-obveščevalni odnosi od 1990-ih.
Albanija: Tesni odnosi (Edi Rama je nagovoril izraelski parlament).
Republika Srbska/Dodik: Bližina interesov.
Ironija, ki jo izpostavlja vir, je očitna: Izrael hkrati oborožuje Srbijo (orožje, ki bi lahko doseglo Zagreb) in se zahvaljuje Hrvaški za njeno lojalnost. To kaže na transakcijsko, ne prijateljsko logiko izraelske politike na Balkanu.
Slovenija je v tem kontekstu izstopala kot izjema – priznala je Palestino, kot prva članica EU prepovedala vstop dvema skrajnima izraelskima ministroma (Ben-Gvir in Smotrich) ter govorila o "genocidnih elementih" v Gazi. Prav ta drža bi lahko pojasnila, zakaj je postala tarča – kar se sklada z Janševo lastno (samo)razlago, da je bila operacija namenjena pritisku, naj se Slovenija ne pridruži tožbi Južne Afrike proti Izraelu.
Slika izraelskega vpliva se izrisuje in si zasluži ostro kritiko:
Dokazano/dokumentirano: EIF je z evropskimi sredstvi financiral izraelsko podjetje Paragon; ista tehnologija (Graphite) je bila v Italiji uporabljena proti novinarjem in aktivistom.
Močno indicirano: Izraelski obveščevalni akterji (Black Cube) so posegli v slovenski volilni proces.
Dokumentirano: Izraelski vpliv se sistematično širi po Balkanu prek orožja in PR mreže.
Bistvena ugotovitev – ki jo je treba glede na nova razkritja zaostriti – je naslednja: Evropska unija ni bila zgolj pasivna priča zlorabam, temveč je z denarjem svojih davkoplačevalcev sofinancirala podjetja, katerih orodja so spodkopavala prav tiste svoboščine, na katerih EU temelji. Odziv Evropske komisije, ki odgovornost prelaga na članice, je pri tem nezadosten.
To zahteva temeljito parlamentarno in sodno obravnavo – v Italiji, v Sloveniji in na ravni EU – ter podporo civilnodružbenim pobudam, kot je kampanja Keep It Safe and Secure. Hkrati intelektualna in novinarska poštenost zahtevata, da ostro kritiko gradimo na preverljivih dejstvih in jasno ločimo dokazano od domnevanega. Prav ta ločnica razlikuje resno preiskovalno novinarstvo od teorij zarot – in prav njeno spoštovanje je najmočnejše orožje proti tistim, ki bi nas radi nadzorovali.
Komentarji