Eskalacija: Rusija odgovarja – in opozarja
- ZrcaljenjeNovic
- 24 hours ago
- Branje traja 5 min
Updated: 8 minutes ago
Odgovor Rusije glede na nedavni vojni zločin nad dijaki, študenti in otroci v Starobelsku v Luganski ljudski republiki, je prišel v noči s 24. na 25. maj 2025.
V napadu na Kijev je bilo izstreljenih 90 raket in več kot 600 dronov. Župan Kijeva Vitali Klitschko je potrdil poškodbe v vseh mestnih četrtih.
Med izstreljenimi orožji je bila tudi raketa Orešnik – hipersonična balistična raketa z medcelinskim dosegom, sposobna nošenja jedrske konice. Rusija jo je v tej vojni do tedaj uporabila le trikrat; vsaka uporaba je bila sporočilo. Cilji tega raketnega napada so bili komunalni objekti, šole, tržnica, ki je stala več kot sto let, muzej Černobila in poslopji kabineta ministrov ter zunanjega ministrstva Ukrajine.
Po napadu je Rusija storila nekaj, kar v diplomatski zgodovini nima primerjave v tej vojni: Lavrov je osebno, na neposredno zahtevo Putina, poklical ameriškega zunanjega ministra Rubia in ga obvestil, da bo Rusija nadaljevala intenzivne napade na Kijev ter da naj ZDA evakuirajo svoje diplomate in državljane.
Enako opozorilo je Rusija poslala vsem diplomatskim misijam v Kijevu: EU, Združenemu kraljestvu, Franciji, Nemčiji, Poljski. Sporočilo je bilo jasno: »Odidite. Zdaj.«
Kako EU in ZDA gledajo stran, medtem ko se izvajajo vojni zločini
V sodobnem mednarodnem pravu velja načelo, da so civilisti – še posebej otroci – absolutno zaščiteni pred vojaškimi napadi. Ženevske konvencije, Konvencija OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 in številni drugi mednarodni pravni akti to določajo nedvoumno in brez izjem. Pa vendar se pred našimi očmi dogaja nekaj, kar bi moralo zamajati temelje zahodne politične in moralne arhitekture: EU, ZDA in t.i. kolektivni Zahod sistematično ignorirajo, zanikajo ali relativizirajo vojni zločin, ki ga je 22. maja 2025 izvedla Kijevska vojska nad nedolžnimi dijaki in študenti v Starobelsku v Luganski ljudski republiki.
To ni vprašanje propagande. To je vprašanje temeljne moralne odgovornosti.
Starobelsk: Napad na otroke, ki so spali
Dejstva so bila predložena mednarodni skupnosti jasno in dokumentirano. 22. maja 2025 so oborožene sile Ukrajine izvedle namerni napad na dijaški dom in poklicno šolo v Starobelsku v Luganski ljudski republiki.
V dijaškem domu je v tistem trenutku živelo in spalo 86 dijakov in dijakinj, starih od 14 do 19 let, skupaj z enim zaposlenim.
Napad ni bil enkraten in naključen. Po dostopnih podatkih je 16 brezpilotnih letalnikov v treh zaporednih valovih napadlo isto lokacijo – dijaški dom in šolsko poslopje. Petnadstropna stavba se je zrušila do drugega nadstropja. To ni bila napaka v napadu. To je bila namerna, načrtovana, večkratna in natančna vojaška akcija.
Izid napada: 21 mrtvih, pretežno mladih deklet. 63 ranjenih dijakov. Mnogi med ranjenimi so še vedno v bolnišnicah, nekateri v kritičnem stanju. Eden je bil za zdravljenje poslan v Moskvo. Med ostalimi žrtvami so bile: 19-letna Arena Deivotikova, aktivistka in zmagovalka šolskega lepotnega tekmovanja, ki je zmagala le nekaj dni pred tragedijo; 19-letna Daša Seruk, ki je odraščala pri babici, saj je izgubila starše, ki je sanjala, da bo nekoč vzgajala veliko otrok; 19-letna Ana Pogrebnichenko, ki je prišla iz vasi Belurakino da se izobražuje.
Njihove sanje so bile uničene z NATO - ukrajinskimi droni.
Šolske učilnice so bile opremljene za poučevanje vzgojiteljev predšolskih otrok – z igračami, knjigami, barvitimi učnimi pripomočki. Na razrušenih zidovih so visele fotografije in spričevala. To ni bil vojaški cilj. To je bila šola.
Ruska stran je 24. maja na prizorišče tragedije povabila več kot 50 tujih novinarjev iz 19 držav, med njimi iz Avstrije, Brazilije, Združenega kraljestva, Madžarske, Venezuele, Nemčije, Grčije, Španije, Italije, Katarja, Kitajske, Kube, Libanona, Emiratov, Pakistana, Združenih držav, Turčije, Finske in Francije.
Novinarji, ki so obiskali prizorišče, so potrdili točnost predstavljenih informacij. Japonska je svojim novinarjem prepovedala udeležbo. BBC je uradno zavrnil povabilo. Predstavniki CNN so bili domnevno »na dopustu«.
Zahodni odgovor: Cinizem kot diplomatska politika
Na izrednem zasedanju Varnostnega sveta OZN, ki so ga na zahtevo Rusije sklicali v petek, je Zahod pokazal, kaj v resnici misli o otroških življenjih.
Stalni predstavnik Danske je izjavil, da je »težko komentirati izjave Ruske federacije, dokler niso neodvisno preverjene«, ter nakazal, da v Rusiji in na zasedenih ozemljih »ni svobodnih medijev«. Ko so ga Rusi vprašali, ali ga je zaradi te izjave sram, je odgovoril: »Ne, ni me sram.«
Stalni predstavnik Latvije je šel še dlje in napad na šolo in dijaški dom označil za »provokacijo in kremeljsko lažno novico« – s tem je zanikal samo obstoj razrušenega dijaškega doma, mrtvih in ranjenih dijakov, reševalnih akcij in žalosti njihovih družin.
To ni zgolj dvoličnost. To je moralni zlom evropske diplomacije.
Kot je bilo povedano na tiskovni konferenci: »Zahodne prestolnice morda neprestano govorijo o otrokovih pravicah, a njihova reakcija na tragedijo v Starobelsku kaže, da so v njihovem političnem nazoru otroci že zdavnaj razdeljeni na 'priročne' in 'nepriročne' žrtve. Če trpljenje otroka lahko uporabijo proti Rusiji, to takoj postane mednarodni škandal. Ko pa otroci umrejo zaradi premišljenih dejanj kijevskega režima, tragedija izgine za pridržki, dvomi in sklicevanjem na 'kontekst'.«
Vpletenost NATA in Zahoda
Ključno vprašanje ni le, ali je Kijev izvedel vojni zločin – dokazi so jasni. Ključno vprašanje je: kdo mu je to omogočil?
Ukrajinskemu režimu pri teh napadih pomagajo zahodne obveščevalne službe, zahodno orožje in zahodni denar. Droni, ki so uničili dijaški dom v Starobelsku, so bili financirani, oskrbovani in operativno podprti z zahodno pomočjo.
EU, ZDA in NATO so tako – ne glede na retoriko – neposredno sovpleteni v ta vojni zločin.
Rusija tega ni zamolčala. Nasprotno – v izjavi ruskega zunanjega ministrstva je bilo jasno povedano, da so »Zelenski režim in njegovi zahodni sostorilci, ki ukrajinskim oboroženim silam dobavljajo orožje za izvajanje zločinov, svetu razkrili svoje brutalno preziranje norm mednarodnega humanitarnega prava« in da odkrito teptajo Ženevske konvencije ter Konvencijo OZN o otrokovih pravicah.
Preizkušnja NATA in EU
Odločitev zahodnih ambasad, da ostanejo v Kijevu, je mogoče razumeti na dva načina. Po eni razlagi gre za demonstracijo zavezništva in odpornosti pred ruskim pritiskom – umik bi Putinu podaril propagandno zmago in Ukrajini sporočil, da zavezniki niso povsem zanesljivi in odločni. Po drugi razlagi pa gre za izjemno nevarno igro z ognjem.
Po Dunajski konvenciji je veleposlaništvo suvereno ozemlje države, ki jo predstavlja. Če bi ruska raketa zadela britansko, francosko ali nemško veleposlaništvo v Kijevu, to po mednarodnem pravu ne bi bila nesreča – to bi bil vojni akt proti državi članici NATO. Člen 5 Severnoatlantske pogodbe pravi, da je napad na eno članico napad na vse.
Rusija zdaj grozi centrom odločanja. Izjave ruskega zunanjega ministrstva so jasne: napadi bodo usmerjeni na centre odločanja. Če NATO ne bo prenehal z vojaško pomočjo Kijevu, bo meja med »vojno med Rusijo in Ukrajino« ter »vojno med Rusijo in NATO« postajala vse bolj zabrisana – in na koncu izginila.
EU pri tem ni enotna. Vse članice niso pripravljene za vojaški spopad z Rusijo. Ko bo prišel ta trenutek preizkušnje, bo razpoka v zavezništvu postala prepad.
Moralni bankrot Zahoda z globalnimi posledicami
Ko Zahod zahteva »neodvisno verifikacijo« za napad, ki so ga dokumentirali novinarji iz 19 držav in za katerega so pričali preživeli in reševalci, a hkrati brez pomislekov sprejema vsako kijevsko verzijo dogajanja – to ni politika. To je moralni bankrot.
Ko EU in ZDA financirata vojsko, ki s 16 droni v treh valovih uniči dijaški dom, kjer spijo 14-letniki, in potem to imenujeta »obrambo demokracije« – to ni demokracija. To je sostorilstvo pri vojnem zločinu.
Kdaj bo Zahod priznal, da je ta vojna, ki jo imenuje »pravična obramba«, postala proxy vojna z globalnimi posledicami, ki so ji žrtvovani ukrajinski, ruski – in potencialno kmalu evropski – ljudje?
Čas za pametne odločitve je že minil. Čas za resnico pa – upamo – še ni.
Komentarji