Dvojna merila zahodnega sveta: Ko otroci v Iranu niso vredni naše obsodbe
- ZrcaljenjeNovic
- 3 minutes ago
- Branje traja 4 min
Minab, 28. februar 2026 – Dan, ko je kolektivni zahod izgubil moralni kompas
V soboto, 28. februarja 2026, so rakete zadele dekliško osnovno šolo v kraju Minab na jugu Irana. Umrlo je več kot 168 otrok. Večinoma deklice. V šolskih klopeh. Med poukom.
Postavimo si preprosto vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi ta napad izvedla Rusija? Ali Kitajska? Ali Severna Koreja? Ali katera koli druga država, ki jo kolektivni zahod uvršča med »avtoritarne režime« in »osi zla«?
Odgovor poznamo. Znan nam je še preden smo dokončali vprašanje.
Anatomija naše - Zahodne hipokrizije
Odziv zahodnih medijev, vlad in institucij na poboj otrok v Minabiju je – tišina. Organizirana, sistematična, zavestna tišina.
Državni sekretar ZDA Marco Rubio je dejal: »Združene države Amerike ne bi namerno ciljale šole.« To je vse. Nobene obsodbe. Nobene odgovornosti. Nobene besede žalosti za 168 mrtvih otrok. Le hladno diplomatsko zanikanje in preusmeritev na preiskavo, ki jo bo po vsej verjetnosti izvedel isti vojni stroj, ki je rakete izstrelil.
Izraelski veleposlanik pri OZN Danny Danon je šel še dlje – nakazal je, da je šolo morda napadla Iranska revolucionarna garda sama. Brez dokazov. Brez sramu. Le refleksna negacija odgovornosti, ki jo poznamo iz vsake afere, kjer se civilisti znajdejo pod zahodnimi bombami.
Mednarodni urad za mir pri OZN je priznal, da so poročila o žrtvah »tragična« – a takoj dodal, da »nima podrobnosti«. UNESCO in Malala Yousafzai sta incident obsodila. Preostali zahodni svet pa je molčal.
Vojni zločin je vojni zločin, ne glede na to, kdo ga zagreši.
Mednarodno humanitarno pravo je nedvoumno: namerno ali nepremišljeno ciljanje šol, bolnišnic in civilne infrastrukture je vojni zločin. Ne potrebujemo preiskave. Ne potrebujemo tedne analiz. Potrebujemo le voljo, da to imenujemo s pravim imenom.
Te volje pa v zahodnih prestolnicah ni.
Mediji kot orožje soglasja
Kje so naši mediji? Kje so novinarji, ki z enako gorečnostjo pokrivajo vsak izjavo Kremlja, vsak korak Pekinga, vsak tweet Kimovega režima?
Večina zahodnih medijev je ob poročanju o napadu na šolo v Minabiju bodisi molčala bodisi skrbno dodala »Iran trdi«, »po navedbah iranskih medijev« in »Reuters tega ni mogel neodvisno potrditi« – medtem ko podobne zadržke redko vidimo, ko zahodne vlade obtožujejo nasprotnike.
Ta asimetrija ni naključna. Je produkt dolgoletnega vzgajanja javnosti v prepričanje, da so nekatere smrti bolj vredne obžalovanja kot druge. Da so nekateri otroci bolj otroci od drugih. Da je njihova kri nekako manj rdeča.
Noam Chomsky in Edward S. Herman je to imenoval »manufacture of consent« – proizvajanje soglasja. Mi bi temu rekli preprosteje: laž, ki jo živimo vsak dan.
Mi, pasivni opazovalci vojnih zločinov
Tu ne moremo obsoditi le politikov in medijev. Moramo se pogledati v ogledalo.
Mi – državljani EU, Sloveniji, ZDA – ki imamo dostop do informacij, ki razumemo mehanizme moči – smo s svojo pasivnostjo soodgovorni za to, kar se dogaja v našem imenu.
Vsak molk je glasovanje za status quo. Vsaka normalizacija je soglasje. Vsako »kaj pa jaz lahko naredim« je podelitev mandata tistim, ki v našem imenu izvajajo grozodejstva.
Ko se Trump in Netanyahu odločata o napadih, ki ubijajo otroke – ju noben sodnik ne zaustavi, ker mi nismo dovolj glasni, da bi zahtevali odgovornost. Ko komisija EU molči – molči, ker ve, da mi molčimo. Ker ve, da bomo šli naslednji dan na kavo, prižgali televizijo in se prepustili naslednjemu ciklu novic, ki bo zamenjal sliko 168 mrtvih otrok z nečim bolj varnim in manj vznemirljivim.
Naša pasivnost je politični kapital tistih, ki zlorabljajo moč.
Manjšinska finančna in politična elita – tista, ki profitira od vojn, od prodaje orožja, od geopolitičnih iger – dobro ve, da dokler bomo mi, večinska neorganizirana javnost, ostajali razpršeni, dezorientirani in zasičeni z informacijami, bo nadaljevala po svoje. Producirala bo laži, ki jih bomo sprejeli kot resnico, ker je resnica prezahtevna, preveč moteča za naše udobno življenje.
Vprašanje vrednot
Za katere vrednote živimo?
Govorimo o demokraciji, odprtosti, spoštovanju človekovih pravic, vladavini prava, mednarodnem redu, temelječem na pravilih. To so lepe besede. A te besede brez dejanj so prazne lupine.
Ko 168 deklic umre v šoli in zahod molči – te besede niso vredne papirja, na katerem so zapisane.
Slovenija, ki se ponaša s svojo miroljubno tradicijo, ki je glasovala za nepermanentno mesto v Varnostnem svetu OZN, ki govori o multilateralizmu in mednarodnem pravu – kje je njena vlada danes? Kje je izjava? Kje je poziv k preiskavi? Kje je vsaj simbolično dejanje, ki bi pokazalo, da naše vrednote niso le dekoracija?
Odgovor je tišina. In tišina govori glasneje in bolj boleče kot besede.
Čas za prebujenje
Ni dovolj, da v zasebnosti obsodimo to, kar se dogaja. Ni dovolj, da med prijatelji rečemo, da je to narobe. Ni dovolj, da si mislimo, da smo na pravi strani zgodovine, medtem ko ne naredimo ničesar.
Zahtevajmo:
Takojšnjo mednarodno neodvisno preiskavo napada na šolo v Minabiju
Javno obsodbo s strani vseh vlad EU, vključno s slovensko
Enako spoštovanje in obravnavo mednarodnega humanitarnega prava na vse strani – brez izjem in brez dvojnih meril
Odgovornost za vojne zločine – ne glede na to, ali je storilec zaveznik ali nasprotnik
168 otrok je umrlo. Deklice v šolah. To je resnica.
Vprašanje je le: ali smo dovolj pogumni, da to resnico jo imenujemo z njenim pravim imenom – vojni zločin – in zahtevamo posledice?
Ali pa bomo znova izbrali udobno tišino!
Martin Niemöller
"Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Ko so zapirali socialiste, sem ostal tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho, ker nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, sem molčal, ker nisem bil Jud. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril v mojem imenu."
Komentarji