Münchenski aplavzi, evropski računi: Von der Leyen in velika laž o neodvisni Evropi

ZrcaljenjeNovic
6 hours ago
Branje traja 5 min

Predsednica EU komisije, ki je nismo izvolili, nam prodaja vizijo militarizirane Evrope — na naš račun in v korist Washingtona

Na letošnji Münchenski varnostni konferenci je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen znova stopila pred mikrofon z velikopoteznimi besedami o evropski neodvisnosti, suverenosti in enotnosti. Govorila je o Evropi, ki mora postati samostojna v vseh razsežnostih — od obrambe in energije do gospodarstva, surovin in tehnologije. Govoru so sledili aplavzi, kot je to na tovrstnih konferencah v navadi. A vprašanje, ki se zastavlja vsakemu pozornemu evropskemu državljanu, je preprosto: ali Ursulina dejanja sploh ustrezajo njenim besedam?

Neodvisnost v njenih besedah, a podrejenost v praksi

Ključno protislovje njenega govora se razkriva že ob pogledu na nedavni trgovinski sporazum, ki ga je Evropska komisija pod njenim vodstvom podpisala z Združenimi državami Amerike na Škotskem. Ta sporazum Evropsko unijo postavlja v izrazito podrejeno pozicijo: 15-odstotne carine na evropsko blago, ki vstopa na ameriški trg, zaveza EU za vlaganje dodatnih 550 milijard evrov v ameriško gospodarstvo ter nakup energentov iz ZDA v vrednosti 750 milijard evrov.

Kako je mogoče na eni strani govoriti o evropski neodvisnosti, na drugi pa podpisovati sporazume, ki Evropo še tesneje vežejo na Združene države — in to pod pogoji, ki so očitno neugodni za evropsko stran?

Pred vojno v Ukrajini je Nemčija — in z njo velik del EU — imela dostop do ruskih energentov, ki so bili po ocenah do štirikrat cenejši in kakovostnejši od sedanjih alternativ iz ZDA, Katarja in drugih dobaviteljev. Nemško gospodarstvo je raslo, evropska industrija je bila konkurenčna. Danes, v letu 2026, se evropsko gospodarstvo pogreza v samo vase. Nemčija je v recesiji, stroški energije so dušeči za podjetja in gospodinjstva. In prav predsednica Komisije, ki je aktivno sodelovala pri preusmeritvi energetske politike stran od ruskih virov, zdaj na münchenski oder stopi in govori o potrebi po neodvisnosti? Od koga — od tistih, ki jim je sama predala ključe evropske energetske prihodnosti?

Obrambni izdatki: 80 odstotkov več — a za koga?

Von der Leyen je na konferenci poudarila, da so se obrambni izdatki EU leta 2025 v primerjavi z obdobjem pred ukrajinsko vojno povečali za skoraj 80 odstotkov. Številka je impresivna — dokler se ne vprašamo, kam je ta denar odtekel. Velik del orožja in sredstev je bil poslan v Ukrajino, hkrati pa so bila oddana nova velikanska naročila vojaški industriji, tako v ZDA kot v Evropi in širšem zahodnem bloku. Račun za ta naročila — do 800 milijard evrov — bomo plačali evropski davkoplačevalci. V obdobju, ko si številna gospodinjstva težko privoščijo plačilo elektrike. V obdobju, ko se evropska podjetja zapirajo ali selijo. V obdobju, ko evropsko gospodarstvo tone.

Kdo torej profitira od tega enormnega povečanja obrambnih izdatkov? Evropski državljani, ki živijo v vse slabših ekonomskih razmerah? Ali pa ameriški in evropsko vojaško-industrijski kompleksi, ki dobivajo rekordna naročila?

"Eden za vse in vsi za enega" — a kdo odloča za vse?

Von der Leyen je napovedala aktivacijo evropske klavzule o vzajemni obrambi iz člena 42.7 Pogodbe o Evropski uniji — načelo, da v primeru napada na eno državo članico vse ostale stopijo ob bok napadeni. "Eden za vse in vsi za enega," je dejala.

Načelo vzajemne obrambe je samo po sebi razumno. A kontekst, v katerem je bilo izrečeno, vzbuja globoko nelagodje. Von der Leyen je namreč hkrati govorila o potrebi po novi evropski varnostni strategiji, ki bi preoblikovala celoten nabor političnih orodij — od trgovine, financ in standardov do kritične infrastrukture, podatkov, tehnoloških platform in informacij. Vsaka politika, je poudarila, bi morala imeti jasno "varnostno razsežnost" v tem "novem svetovnem redu."

Besedna zveza "nov svetovni red" iz ust predsednice Evropske komisije ni nedolžna. Govori o tem, da bi se celotna evropska politika — vključno z gospodarstvom, trgovino in informacijskim prostorom — podredila varnostni logiki. To pa ni recept za blaginjo, temveč za militarizacijo celotne družbe.

Ukrajina kot vzor? Kateri vzor?

Posebej problematičen je bil trenutek, ko je von der Leyen vprašanje o prihodnosti Evrope usmerila proti Ukrajini kot zgledu. Po njenih besedah je Ukrajina pokazala, da so moč, odvračanje in "navsezadnje življenja" odvisni od industrijskih zmogljivosti.

A kakšen vzor je Ukrajina v resnici? Država, ki je po letih zahodnega vpliva in podrejanja interesom ZDA in EU danes v bliskovitem razpadanju — demografskem, gospodarskem, infrastrukturnem. Država, katere mladi moški umirajo na fronti v vojni, ki bi se morda nikoli ne zgodila, če bi se spoštovale diplomatske rešitve in varnostne zaskrbljenosti vseh vpletenih strani. Če je to vzor, ki ga von der Leyen ponuja Evropi, potem imamo razlog za zelo globoko zaskrbljenost.

Porušiti zid med civilnim in vojaškim sektorjem

Von der Leyen je izrecno pozvala k rušenju "togega zidu med civilnim in obrambnim sektorjem." Povedano drugače: želi, da bi se evropska avtomobilska industrija, vesoljski sektor in težka strojna industrija pretvorili v steber vojaške proizvodnje. Da bi tanke in topove gradili v tovarnah, ki danes izdelujejo avtomobile.

A tukaj se njena vizija razblini ob trdni realnosti: kako naj gospodarstvo, ki se sesuva, ki je nekonkurenčno, ki ga dušijo dragi energenti, zgradi mogočno vojaško industrijo? Kako naj ljudje, ki komaj plačajo položnice za elektriko, financirajo proizvodnjo bojnih letal? Kako naj podjetja, ki zapirajo obrate, odprejo nove za proizvodnjo topov?

Ta poziv ni vizija za evropsko blaginjo. Je vizija za preobrazbo Evrope v vojaško-industrijsko velesilo — na račun blaginje njenih državljanov in v korist tistih, ki na vojni služijo.

Von der Leyen, oseba, ki je nismo izvolili

In tukaj je treba izpostaviti temeljno demokratično vprašanje. Ursula von der Leyen ni oseba, ki so jo evropski državljani izbrali na neposrednih volitvah. Postavljena je bila v kabinete moči skozi netransparentne politične dogovore. In ta oseba zdaj odloča o usodi pol milijarde Evropejcev — o tem, koliko denarja bomo porabili za orožje, s kom bomo trgovali, od koga bomo kupovali energijo in — implicitno — s kom se bomo morda nekoč vojskovali.

Kam nas pelje ta Ursulina pot?

Če pogledamo govor von der Leyen brez rožnatih očal münchenske dvostranskosti, vidimo jasno sliko: predsednica Komisije v praksi deluje v interesu Združenih držav in globalnega vojaškega lobija, ne pa v interesu evropskih državljanov. Podpisuje sporazume, ki Evropo podrejajo Ameriki. Preusmerja energetsko politiko v smeri, ki draži in slabi evropsko gospodarstvo. Povečuje obrambne izdatke do astronomskih zneskov, ki jih plačujemo mi. In zdaj želi militarizirati celoten evropski civilni sektor.

Če ima von der Leyen v čem prav, je to v tem, da se mora Evropa korenito spremeniti. A sprememba, ki jo potrebujemo, je diametralno nasprotna tisti, ki jo ponuja ona. Evropa ne potrebuje več orožja, več podrejenosti Washingtonu in več konfrontacije z Rusijo. Potrebuje neodvisno diplomatsko pot, cenovno dostopno energijo, konkurenčno gospodarstvo in voditelje, ki jih ljudje dejansko izberejo in ki delajo za njihovo blaginjo — ne za interese čezatlantskih zaveznikov in vojaških korporacij.

Največja nevarnost, na katero opozarjajo kritiki sedanje poti, je ta: če bomo dopustili, da nas tovrstne politike vodijo naprej po isti poti eskalacije, se bomo prej ali slej znašli v neposrednem vojaškem konfliktu z Rusijo. In ko pride do tega trenutka, bo pozen za vprašanje, kdo je v to konflikt želel vstopiti in kdo ne. Večina evropskih državljanov ne vidi Rusije kot eksistencialnega sovražnika. Večina želi mir, blaginjo in normalne odnose s sosedi. Münchenske konference in njihovi aplavzi te volje ne odražajo.

Gospoda na konferencah ploskajo. Državljani na ulicah plačujejo.