SLOVENIJA V UJETNIŠTVU JANŠEVE ZUNANJE POLITIKE: KDO ODLOČA O NAŠI USODI?
- ZrcaljenjeNovic
- 4 minutes ago
- Branje traja 4 min
Danes se je v Ankari zaključil vrh voditeljev držav članic NATO, ki je v svoji zaključni deklaraciji v šestih točkah znova potrdil vse tisto, kar navadni Slovenec in Slovenka nista niti vprašala, niti odobrila: neomajno zavezanost 5. členu, dvig obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP do leta 2035 in skupno 140 milijard evrov vojaške pomoči Ukrajini za leti 2026 in 2027. Premier Janez Janša je ob tem brez pomisleka napovedal, da bo Slovenija prispevala 44 milijonov evrov — enak znesek kot lani — ter naslednji teden odpotoval v Kijev. Vse skupaj brez referenduma, brez javne razprave, brez kakršnega koli demokratičnega mandata za tovrstne odločitve.
Postavljamo si preprosto vprašanje: kdaj smo bili vprašani?
Enostranske odločitve v imenu "demokracije"
Premier Janša nastopa z vso samozavestjo državnika, ki ve, da mu nihče ne bo ugovarjal. A prav ta samozavestnost je simptom globlje bolezni slovenskega političnega prostora. Odločitve, ki zadevajo proračunske milijone, mednarodno pozicioniranje države in potencialno celo varnost njenih državljanov, se sprejemajo v hotelskih dvoranah tujih prestolnic — tokrat v Ankari — ne pa v slovenskem državnem zboru ali na javnih posvetih.
Slovenija bo po Janševi napovedi edina članica NATO, ki bo ostala pod pragom dveh odstotkov BDP za obrambo — in to v trenutku, ko je celotno zavezništvo pod pritiskom, da dvigne izdatke na astronomskih pet odstotkov. To je pravzaprav paradoks: po eni strani nas premier vleče globlje v vojaške obveznosti do Ukrajine, po drugi pa ne zmore niti minimalnih zavez do lastnega obrambnega sistema. Kaj to sporoča zaveznicam? Kaj sporoča lastnim državljanom?
Déjà vu: nekoč Beograd, danes Bruselj in Washington
Pred osamosvojitvijo so nam govorili — in mnogi so verjeli — da ves denar odhaja v Beograd, da si ga lasti Milošević, da Slovenija financira jugoslovansko vojsko in srbsko politično elito. Te trditve so bile del narativa, ki je sprožil osamosvojitev Slovenije in nazadnje tudi razbitje Jugoslavije.
Danes, tri desetletja pozneje, se kaže presenetljivo podobna slika — le kulise so se zamenjale.
Denar zdaj ne odhaja v Beograd, odhaja v Kijev. Ne po Miloševićevem ukazu, temveč po odločitvi Bruslja in Washingtona. Ne za jugoslovansko armado, temveč za "sisteme zračne obrambe" in "usposabljanje" v okviru vojne, ki jo je sprožila politika NATO — torej politika ZDA — in ki jo zdaj vzdržuje isti sistem z milijardami davkoplačevalskega denarja evropskih narodov.
Vprašajmo se torej iskreno: je bila zamenjava Beograda z Brusljem in Washingtonom res tista svoboda, za katero smo se borili?
Stevanović: od glasnih obljub do koristnega molka
Ena najžalostnejših epizod v tej zgodbi je politična pot Zorana Stevanovića. Pred volitvami je bil glasen: napovedoval je referendum o izstopu iz NATO, obisk v Moskvi z namenom "graditve mostov", premislek o vlogi Slovenije v zavezništvu.
Njegove besede so odmevale daleč čez mejo — vzbudile so burne reakcije v estonskem in poljskem medijskem prostoru, estonski poslanec Marko Mihkelson ga je označil za "koristnega idiota", poljska televizija TVP World pa ga je opisala kot Moskvi naklonjenega politika.
Danes je Stevanović predsednik državnega zbora — in je popolnoma nem.
Ni niti besede o Moskvi. Niti besede o referendumu. Niti besede o tem, ali se strinja z 44 milijoni evrov za Ukrajino, ki jih je pravkar napovedal premier Janša.
Molk je, seveda, cena sedeža. In ta cena je bila plačana z vsem tistim, kar je Stevanović javno zagovarjal med kampanjo.
To je hipokriza v njeni najčistejši obliki — in ni ekskluzivna last stranke Resnica. Je sistemska bolezen slovenske politike, kjer se prepričanja menjajo skupaj s položaji.
5. člen: varnostna garancija ali past?
Voditelji so v Ankari z veliko slovesnostjo znova potrdili 5. člen severnoatlantske pogodbe: "Napad na enega je napad na vse." Zveni mogočno. A v kontekstu tega, kar se dogaja v Ukrajini, dobiva ta klavzula zlovešč prizvok.
NATO že leta posredno vodi vojni spopad z Rusijo prek Ukrajine — z orožjem, obveščevalnimi podatki, usposabljanjem, finančno podporo. Rusija to ve. Zahod to ve. Vsi to vemo. In v tem kontekstu se postavlja povsem legitimno vprašanje: če bi Rusija jutri izstrelila raketo na katero od NATO baz na vzhodnem krilu zavezništva — in bi to bila njen odziv na mesece in leta posrednega vojnega delovanja — ali bi bil to res "neprovociran napad", ki bi sprožil 5. člen?
In bi potem Janez Janša razglasil mobilizacijo? Bi poslal slovenske fante v spopad z jedrsko silo? Bi Stevanović — tiho, kot je zdaj — to odobril z dvigom roke v državnem zboru?
Te niso hipotetična vprašanja. To so vprašanja, ki jih moramo zastaviti danes, dokler je še čas.
Vojna kot posel, mir kot utopija
Skupna vojaška pomoč Ukrajini za leti 2026 in 2027 znaša 140 milijard evrov. Samo letos 70 milijard — financiranih pretežno prek evropskih davkoplačevalcev, vključno s posojilom EU v višini 60 milijard evrov. To so enormne vsote, ki ne gredo v šole, bolnišnice ali infrastrukturo, temveč v orožje, strelivo in "usposabljanje".
Komu te vsote koristijo? Vojnim industrijalcem. Orožarskim korporacijam. Lobistom v Bruslju in Washingtonu. Medtem ko navadni Ukrajinci umirajo na fronti, navadni Evropejci pa plačujejo račun z davki in rastočimi cenami.
Zelenski je, v imenu "svobode in suverenosti", pripeljal svojo državo do demografske katastrofe. Milijoni razseljeni, stotisoče mrtvih, cela generacija izginila. In ta vojna se ne bo končala, ker preprosto ne sme končati — ne dokler je v njej posel.
Sklep: Mali ljudje, velika cena
Slovenija je majhna država. Nismo sprožili te vojne. Nismo odločali o širitvi NATO. Nismo glasovali za 44 milijonov evrov pomoči Ukrajini. Nismo bili vprašani o tem, ali smo pripravljeni tvegati varnost lastnih otrok za geopolitične ambicije, ki se krojijo v Washingtonu in Bruslju.
A plačujemo. In morda bomo še bolj plačevali — z denarjem, z varnostjo, v najslabšem scenariju pa z življenji.
Janša se je vrnil iz Ankare z novimi obljubami in napovedanim obiskom Kijeva. Stevanović molči. Opozicija blodi. Mediji poročajo.
In mi, mali ljudje, delavci, ki z delom in davki gradimo to državo, smo — kot vedno — zadnji na seznamu tistih, ki se jih karkoli vpraša.
Čas je, da to spremenimo. Z glasom. Z zahtevo po referendumu. Z demokratičnim nadzorom nad odločitvami, ki zadevajo vse nas.
Ker če ne mi, kdo? In če ne zdaj, kdaj?
