ZDA, Izrael in Bruselj so skupaj pahnili Evropo v energetsko krizo
- ZrcaljenjeNovic
- 1 day ago
- Branje traja 5 min
Ko zavezniki postanejo večja grožnja kot nasprotniki
Dan, ko je Evropa sama sebi izkopala energetski grob
18. marca 2026 bo ostal v zgodovini kot eden tistih datumov, ki jih bomo analizirali še desetletja. Evropska unija je s tem dnem uradno začela postopno uvajanje prepovedi uvoza ruskega plina – korak, ki ga Bruselj predstavlja kot zgodovinsko zmago nad energetsko odvisnostjo od Moskve. Hkrati pa je isti dan svet zjutraj prebudila novica, da je Izrael napadel največje plinsko polje na svetu – iranski Južni Pars – Iran pa je v povračilo zadel največji obrat za predelavo utekočinjenega zemeljskega plina v Katarju.
V enem samem dnevu se je razkrila vsa absurdnost evropske energetske politike zadnjih štirih let: medtem ko se EU odpoveduje relativno cenenim in zanesljivim ruskim energentom, njeni "zavezniki" – ZDA in Izrael – z vojaškimi napadi destabilizirajo preostale svetovne dobavne verige. In Bruselj? Bruselj molči. Obsoja Moskvo, toda Washington in Tel Aviv pa – niti z besedo.
Naključje? Morda. Simbolično? Absolutno.
REPowerEU: Cui Bono? Komu v korist?
Vprašanje, ki si ga evropski politiki nočejo zastaviti na glas, je boleče preprosto: Cui bono? Komu v korist?
Spomnimo se: maja 2022, le mesece po začetku ruske invazije na Ukrajino, je Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen predstavila načrt REPowerEU. Cilj je bil jasen – zmanjšati odvisnost od ruskih fosilnih goriv. Na papirju plemenito. V resnici pa se je hitro pokazalo, kdo je bil dejanski upravičenec tega načrta.
Rusija je pred letom 2022 zagotavljala 45 odstotkov vsega plina, uvoženega v EU – po cenah, ki so bile za evropsko industrijo in gospodinjstva ugodne, dobavne poti pa preverjene in zanesljive. Lani je ta delež padel na 13 odstotkov. Toda po kakšni ceni?
Po ceni ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki je bil in ostaja bistveno dražji od ruskega plinovodnega plina. Po ceni norveškega plina, ki prav tako ni neomejen vir. Po ceni energetske inflacije, ki je v zadnjih štirih letih uničila konkurenčnost evropske industrije, povečala brezposelnost in pahnila milijone evropskih gospodinjstev v energetsko revščino.
18. marec 2026: Zgodovinski EU absurd!
In potem pride ta dan. Bruselj z vsemi fanfarami razglaša začetek prepovedi uvoza ruskega plina. Isti dan zjutraj – Izrael napade iranski Južni Pars, največje plinsko polje na svetu, ki ga deli s Katarjem. Iran v povračilo napade Ras Lafan – katarsko središče LNG-industrije, ki je paradoksalno eden ključnih alternativnih dobaviteljev za Evropo po opustitvi ruskega plina.
Torej: Evropa se odpoveduje ruskemu plinu, njen "zaveznik" Izrael pa uničuje ključno infrastrukturo. Logika, vredna Nobelove nagrade za absurd.
Trump na omrežju Truth Social zagrozi Iranu z uničenjem Južnega Parsa, hkrati pa trdi, da ZDA "niso vedele ničesar" o izraelskih napadih. Bodisi laže, bodisi je ameriška administracija izgubila nadzor nad lastno zunanjo politiko – kar je med drugim ugotovil tudi omanski zunanji minister Badr Al Busaidi v mnenjskem prispevku za revijo The Economist. Njegova diagnoza je bila ostra
in jasna: "ZDA so izgubile nadzor nad svojo zunanjo politiko."
Medtem Slovenija spušča državne rezerve fosilnih goriv. Cene energentov na borzi skačejo. Evropska industrija znova kriči. Gospodinjstva znova računajo, ali si bodo letos sploh lahko privoščila ogrevanje.
Slovenija: Tihi potrpežljivi plačnik tuje arogance
Slovenija je v tej zgodbi zgled tihe, ubogljive evropske države, ki ji je naloženo nositi stroške odločitev, ki jih ni sprejela. Ljubljana je sledila bruseljskim direktivam, zmanjšala odvisnost od ruskih energentov, napolnila rezerve – ki jih zdaj znova spušča. In zakaj? Ker sta dve državi, ki sta z Evropo v formalnem zavezništvu, s svojimi vojaškimi akcijami povzročili nov val energetske nestabilnosti.
Slovenski mediji poročajo o rastočih cenah, a nihče ne poimenuje krivca po imenu. Govori se o "geopolitičnih razmerah", o "nestabilnosti na Bližnjem vzhodu", o "globalnih tveganjih". Redko, skorajda nikoli, pa se jasno napiše: Za to so odgovorni ZDA in Izrael. Njuni napadi so neposreden vzrok za rast cen energentov v Sloveniji in po vsej Evropi.
To je novinarsko in politično zamolčevanje, ki ima ime: samocenzura iz strahu pred "zavezniki"
Bruselj in Von der Leyen: Komisija, ki dela proti lastnim državljanom
Ursula von der Leyen je v mandatu Evropske komisije postala simbol politike, ki je ideološko dosledna, a državljansko škodljiva. Njena komisija je:
Pospešila opuščanje ruskih energentov brez zadostnih in cenovno sprejemljivih alternativ.
Ni obsodila ameriških in izraelskih napadov na energetsko infrastrukturo v regiji, ki neposredno vpliva na evropsko dobavo.
Spodbuja dodatne sankcije proti Rusiji, medtem ko njeni "zavezniki" z lastnimi rokami uničujejo zdaj ključne dobavne poti.
Načrtuje prepoved uvoza ruske nafte, pri čemer bo izjema samo za Madžarsko in Slovaško – dve državi, ki sta vsaj toliko pogumni, da zagovarjata lastne energetske interese.
Madžarska, ki jo zahodni mediji pogosto prikazujejo kot "problem EU", je v tem kontekstu pravzaprav edina država, ki se vede racionalno. Viktor Orbán, ne glede na vse utemeljene kritike njegove notranje politike, vsaj v energetski politiki brani interese svojih državljanov. Pravno izpodbija uredbo REPowerEU – in ima za to tehtne argumente.
Zakaj preostale države tega ne storijo? Zakaj Slovenija tega ne stori?
Dvojno merilo, ki ga ni mogoče več ignorirati
Gola dejstva:
Dejanje | Storilec | Reakcija EU |
Invazija na Ukrajino | Rusija | Obsodba, sankcije, prepoved energentov |
Napad na plinsko polje Južni Pars | Izrael | Molk |
Napadi na energetsko infrastrukturo v Katarju | Iran (povračilno) | Obsodba Irana |
Energetska vojna proti EU | ZDA (posredno, z draginjo LNG) | Zahvalnost in nakupi LNG |
Destabilizacija Bližnjega vzhoda | ZDA + Izrael skupaj | Podpora "zaveznicam" |
To ni zunanja politika. To je servilnost, preoblečena v vrednostno zunanjo politiko.
Energetska politika EU ni kaznovalna politika do Rusije – postala je samouničujoča politika za evropske državljane, ki koristi izključno ameriškim energetskim korporacijam in ohranja neomajno podporo izraelskim vojaškim akcijam, ki povzročajo globalno nestabilnost.
Iranski paradoks: Ko žrtev postane krivec
Iran je po izraelskem napadu na Južni Pars udaril po katarski infrastrukturi – torej po istem Katarju, ki dobavlja LNG Evropi. S tega vidika je iranski odgovor, ne glede na to, kako ga vrednotimo moralno ali pravno, za Evropo neposredno škodljiv.
A tu se postavlja temeljno vprašanje: Kdo je sprožil ta krog nasilja?
Izrael je napadel iranski energetski objekt. Brez provociranja s strani Irana. Brez resolucije OZN. Brez mednarodnega mandata. Netanjahu je to javno priznal in celo zagotovil, da je Izrael deloval sam – torej brez formalne vednosti ZDA, čeprav v resnici brez ameriškega orožja in politične zaščite Izrael takšnih operacij ne bi mogel izvajati.
Evropa torej plačuje ceno za napad, ki ga je izvedel njen zaveznik, na energetsko infrastrukturo, ki je deloma namenjena prav njej.
In Bruselj? Bruselj se osredotoča na pripravo pravne podlage za prepoved uvoza ruske nafte.
Kdo je nor?
To vprašanje si v teh dneh zastavlja marsikdo – od Ljubljane do Berlina, od Varšave do Rima. In pravzaprav si ga zastavlja ves svet, vključno z Rusijo, ki s čudnim zadovoljstvom opazuje, kako se EU energetsko uničuje sama.
Odgovor je neprijeten: nor ni nihče posamezno. Nor je sistem.
Sistem, v katerem:
Bruselj sprejema energetske odločitve pod taktirko atlantskih zavezništev, ne v interesu lastnih državljanov.
Države članice EU so preveč razdrobljene, preveč odvisne od ZDA in premalo pogumne, da bi glasno rekle: "Ne. To ni v našem interesu."
Mediji na Zahodu, vključno s slovenskimi, poročajo o posledicah, ne pa o vzrokih in krivdi.
Volivci EU se počutijo nemočne pred birokratskim aparatom v Bruslju, ki jim nalaga stroške odločitev, sprejetih v Washingtonu ali Tel Avivu.
Čas za resno debato, ki se je Evropa dolgo izogibala
Izrael in ZDA sta z napadi na energetsko infrastrukturo na Bližnjem vzhodu povzročila novo energetsko krizo, ki bo prizadela evropska gospodinjstva, slovensko industrijo in celotno evropsko ekonomijo. To je treba povedati glasno in jasno.
Von der Leynova komisija, ki bi morala braniti interese 450 milijonov Evropejcev, se obnaša kot podružnica atlantskih geopolitičnih interesov. To je treba obsoditi.
In Slovenija? Slovenija potrebuje vlado in medije, ki bodo imeli pogum povedati resnico, ne le povzemati bruseljskih sporočil za javnost.
Dokler tega poguma ne bo, bomo mi – navadni državljani – tisti, ki bomo plačevali račune za odločitve, ki jih nismo sprejeli, v vojnah, ki jih nismo začeli, za interese, ki niso naši.
Komentarji