Volivci, ki so naročili mir, dobili pa vojno in račun

ZrcaljenjeNovic

1 hour ago

Branje traja 5 min

Ameriške vmesne volitve 2026: zmaga demokratov je kazen za izdane obljube. Toda za Evropo in svet ostaja ključno vprašanje isto: kaj lahko sploh še pričakujemo od države, ki vsaki dve leti zamenja smer?

Karikatura: Naročili so mir. Dobili vojno in račun. Tehtnica na Zemlji, kjer težka resničnost (sod nafte) prevesi lahke obljube; volivec v kapi MAGA drži dolg račun, ki ga plača tudi Evropa

Obljuba iz leta 2024

Pred dvema letoma je milijone Američanov volilo Donalda Trumpa z zelo preprostim pričakovanjem: nižje cene, cenejše gorivo in konec ameriškega vpletanja v tuje vojne. Trump je takrat Bidnu in Harrisovi očital inflacijo, ki je sredi leta 2022 dosegla 9,1 odstotka, in volivcem dal jasno zavezo: »Z vašim glasom bom končal inflacijo.« Obljubljal je tudi cenejši bencin in gospodarski razcvet.

»Amerika najprej« je za tega volivca pomenila nekaj konkretnega: denar ostane doma, sinovi in hčere ostanejo doma, rezervoar se napolni ceneje. Dve leti pozneje lahko pogledamo, kaj je ta volivec dejansko dobil.

Kaj so dobili v dveh letih

Novo vojno. 28. februarja 2026 so ameriška in izraelska letala napadla stotine ciljev v Iranu in pobila velik del iranskega vodstva. Iran je odgovoril z blokado Hormuške ožine, morskega prehoda, skozi katerega pluje približno petina svetovne nafte – in svet je zdrsnil v naftno krizo, ki traja še danes. Gre za spopad, ki so se mu prejšnji ameriški predsedniki zavestno izogibali.

Dražje gorivo. Dan pred napadom je sod nafte stal 67 dolarjev. Še konec oktobra je Brent (evropska referenčna cena nafte) dosegal okoli 116 dolarjev. Trump je skok cen sprva opisal kot »zelo majhno ceno« za varnost in mir, nato kot »majhno napako«, tik pred volitvami pa je spopad imenoval »zelo mehka vojna«.

Graf: cena nafte s 67 na 116 dolarjev za sod (27. feb., 23. mar., 28. okt., 4. nov. 2026)

Vir podatkov: CBC – cena pred napadom · Fortune – marec · Axios – oktober in november

Višjo inflacijo. Ko je Trump prevzel oblast, je bila inflacija 3-odstotna; mesec pred volitvami je narasla na 3,7 odstotka. Obljuba o »koncu inflacije« se je obrnila v svoje nasprotje. Po anketi Reuters/Ipsos je 78 odstotkov vprašanih za višje cene krivilo prav Trumpovo politiko.

Carine in negotovost. K vojni in nafti so se pridružile agresivne carine, ki so podražile uvoz in razburkale svetovno trgovino – evropski proizvodi, od pralnih strojev do motorjev, se še vedno soočajo z dajatvami do 50 odstotkov. Analitiki Morgan Stanleyja so že spomladi svarili pred »kaotičnim drsenjem v stagflacijo« – rast se ustavlja, cene pa rastejo.

Zbliževanje z Moskvo. Medtem ko je Washington ustavil neposredno vojaško pomoč Ukrajini in Putina avgusta 2025 gostil na vrhu v Anchorageu na Aljaski, je administracija – da bi znižala ceno nafte in dizla – Rusiji celo odpravila del sankcij. Vojna na Bližnjem vzhodu je tako posredno koristila Rusiji, ki je leta 2022 začela »specialno vojaško operacijo«, kot jo imenuje Moskva in jo utemeljuje z državnim udarom na Majdanu leta 2014.

Izdaja lastne baze

Najbolj zgovorno priznanje ni prišlo od demokratov, ampak iz Bele hiše. Podpredsednik JD Vance je nekaj ur po porazu dejal: »Razlog, da smo izgubili, je vojna.« Priznal je, da so del volivcev, ki so leta 2024 podprli njega in Trumpa, tokrat glasovali za demokrate – prav zaradi Irana.

To je jedro zgodbe. Ti ljudje niso postali levičarji čez noč. Glasovali so proti temu, da je bila njihova lastna obljuba – mir in nižje cene – zamenjana za vojno in višje račune. Trump je za izid deloma okrivil vojno, predvsem pa dejstvo, da on sam ni bil na glasovnici. Vzporedne izhodne ankete so pokazale globoko nezadovoljstvo z njegovo politiko.

3. november: račun na volišču

Izid vmesnih volitev, ki v ZDA potekajo na polovici predsedniškega mandata, je bil eden najbolj enostranskih v sodobni ameriški zgodovini:

Senat: demokrati so prevzeli sedem republikanskih sedežev in imajo 54 proti 44, odločitvi na Aljaski in v Mississippiju še nista znani. Prevzeli so sedeže v Teksasu (prvič od leta 1988), Maineu (kjer je padla Susan Collins), Kansasu, Iowi, Ohiu ter obeh Karolinah.
Predstavniški dom: demokrati so obrnili več kot 40 okrožij; ocene jim pripisujejo več kot 250 sedežev.
Zvezne države: pet guvernerskih mest in do 12 državnih parlamentarnih domov. Republikanci niso osvojili niti enega novega sedeža.

Graf: sedeži v senatu (54 : 44) in predstavniškem domu (253 : 157) po štetju 5. novembra 2026

Vir podatkov: Yahoo News – rezultati in štetje · CBS News – pregled volitev

Trgi so reagirali takoj: nafta je padla pod 100 dolarjev, ker vlagatelji pričakujejo, da bo Kongres začel omejevati predsednikovo vojno v Iranu. Bodoči vodja senatne večine Chuck Schumer je obljubil, da si bodo demokrati prizadevali za njen konec.

Kaj se zdaj spremeni – in kaj ne

Tu je treba biti trezen. Zmaga v Kongresu ne pomeni zamenjave predsednika.

Trump ostaja v Beli hiši do januarja 2029. Novi Kongres bo prisegel šele januarja 2027 – do takrat ima v rokah stari, republikanski.
Zunanja politika ostaja predsednikova domena. Kongres lahko omejuje denar, sproži preiskave, sprejema resolucije o vojnih pooblastilih – a 54 senatorjev ni dovolj za preglasovanje predsedniškega veta (za to je potrebnih 67).
Konec vojne z Iranom je verjetnejši, ne pa zagotovljen. Politični pritisk raste, tudi iz Trumpovega lastnega tabora, vendar analitiki opozarjajo, da je za trajno nižje cene potreben resničen izhod iz spopada, ne le volilni rezultat.
Rusija in Ukrajina se vračata v ospredje. Demokratski Kongres lahko predlaga nove pakete pomoči Kijevu in preišče Trumpovo zbliževanje z Moskvo. Moskva že sporoča, da njen odnos do Ukrajine ostaja nespremenjen, demokratom pa očita »izjemno negativen« odnos do Rusije.

Povedano drugače: ena fronta se morda zapira, druga se ponovno odpira. Mir na Bližnjem vzhodu bi lahko pomenil ostrejši spopad z Rusijo – ne nujno vojaški, a gotovo politični, gospodarski in sankcijski.

Evropa: med upanjem in nepredvidljivostjo

Evropski odzivi so zgovorni prav zaradi svoje previdnosti. Visoka predstavnica EU Kaja Kallas upa na več podpore Ukrajini in večji pritisk na Rusijo. Podpredsednica Evropskega parlamenta Christel Schaldemose je »previdno optimistična«. Nemški kancler Friedrich Merz pa dvomi, da se bo Trumpova politika bistveno spremenila. Belgijski minister Theo Francken je bil najbolj neposreden: vladanje v ZDA bo ob takšni razdeljenosti v prihodnjih letih »skoraj nemogoče«.

To je bistvo evropske dileme. Problem ni v tem, ali v Washingtonu zmagajo republikanci ali demokrati. Problem je, da se ameriška smer vsaki dve leti lahko obrne za 180 stopinj: danes carine, jutri pogajanja; danes dogovarjanje z Moskvo, jutri nove sankcije; danes bombe na Teheran, jutri iskanje izhoda. Evropa pa mora načrtovati obrambo, energetiko in gospodarstvo za desetletja vnaprej.

Zato ni naključje, da evropski voditelji v isti sapi, ko pozdravljajo izid, ponavljajo isto opozorilo: ne zanašajmo se na Washington. Strateška avtonomija ni več akademski izraz, ampak nuja.

Ameriška politična muhavost, ki jo čuti ves svet – najbolj pa Evropa

Ameriški volivec je v dveh letih dvakrat izstavil račun: leta 2024 je kaznoval Bidna za inflacijo, leta 2026 Trumpa za vojno in še višje cene. Vsakič je glasoval proti nečemu, redko za nekaj trajnega.

To nihalo pa ne niha samo nad Ameriko. Niha nad cenami goriva v Ljubljani, nad naročili evropske industrije, nad ukrajinskimi jarki in nad Hormuško ožino. Kar koli Američani izvolijo, preostali svet dobi isto: negotovost. In negotovost je za gospodarstvo, za varnost in za mir morda dražja od katere koli posamezne slabe odločitve.

Evropa si ne more izbirati ameriškega predsednika ali Kongresa. Lahko pa končno neha živeti od upanja, da bo naslednje volitve v Ameriki rešile njene težave.