Nemčija v krizi: Cena vazalstva in račun, ki ga bodo plačali navadni državljani — tudi slovenski

ZrcaljenjeNovic
20 minutes ago
Branje traja 5 min

Kako je nekdanja gospodarska velesila postala talka lastnih napak in tujih interesov

Nemčija je bila še pred dvema desetletjema sinonim za gospodarsko moč, industrijsko odličnost in socialno stabilnost. Danes je ta slika zabrisana. Nekdanja "lokomotiva Evrope" se sooča z gospodarsko stagnacijo, birokracijsko ohromelostjo, energetsko krizo in pokojninskim sistemom, ki razpada pod demografskim pritiskom.

In namesto da bi jasne, suverene odločitve rešile te probleme, nemško vodstvo — od Merklove naprej — z zamudo, neodločnostjo in podrejanjem tujim interesom le poglablja krizo. Račun za vse to pa bodo na koncu plačali navadni delavci in državljani — v Nemčiji in, kar je za nas posebej zaskrbljujoče, tudi v Sloveniji.

Gospodarski propad po nareku Washingtona

Da bi razumeli, kje se je Nemčija izgubila, moramo pogledati nazaj. Angela Merkel je vodila Nemčijo šestnajst let — in zapustila državo, ki je bila gospodarsko še zmeraj v vzponu, strateško ne suverena in energetsko izpopolnjena. Odvisnost nemškega gospodarstva od ruskega plina, je bila po invaziji na Ukrajino leta 2022 čez noč razglašena za katastrofalno napako po nareku ZDA.

Nato je prišel energetski šok, uničenje Severnega toka 2 (NS2), še nedokazano, v po vsej verjetnosti s strani ZDA. Nemčija je morala nadomestiti poceni ruski plin z ameriškim utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG) — bistveno dražjim. Kdo je pri tem zaslužil? Amerika. Kdo je pri tem izgubil? Nemška industrija, ki je bila konkurenčna ravno zaradi nizkih energetskih stroškov. Kemična industrija, jeklarska industrija, avtomobilska industrija — vse so začele toniti.

Hkrati je Nemčija pod pritiskom ZDA in pod krinko "zelenega prehoda" pospešeno zaprla jedrske elektrarne — odločitev, ki so jo energetski strokovnjaki označili za eno največjih strateških napak v novejši evropski zgodovini. Rezultat: višje cene energije, večja odvisnost od uvoza in uničena konkurenčnost nemškega gospodarstva.

To ni bila odločitev v korist nemških državljanov. To je bila odločitev, ki je koristila ameriškim izvoznikom energije in ameriškim geopolitičnim interesom. Nemčija jo je sprejela brez hrbtenice, brez resne razprave, brez strateškega premisleka.

Merz: Reformator brez reformatorskega duha

Ko je Friedrich Merz maja 2025 prevzel kanclerstvo, so mnogi konservativci verjeli, da prihaja rešitelj. Človek, ki naj bi Nemčiji vrnil smer in moč. A kot kažejo podatki, se to ne zgodilo.

Po le enem letu na položaju je Merz postal najbolj nepriljubljen kancler v povojni nemški zgodovini. Le 16 odstotkov Nemcev je zadovoljnih z njegovo vlado. Desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD) ga prehiteva v anketah za šest odstotnih točk. Koalicija, ki jo je sestavil s socialnimi demokrati — stranko, ki so jo volivci ravno poskušali izglasovati iz oblasti — ni prinesla novega začetka, temveč nadaljevanje istega utrujenega establišmentskega recepta.

Strukturne reforme, ki jih Merz napoveduje — od Sveta za nacionalno varnost do reorganizacije zunanjega ministrstva — naj bi bili koraki v pravo smer, a ostajajo nedokončani, počasni in pogosto bolj kozmetični kot vsebinski. Svet za nacionalno varnost, ki bi moral biti hrbtenica strateškega razmišljanja, deluje le z eno osebo na ključnem področju strateškega predvidevanja. Nemška zunanja politika še vedno reagira na Trumpove objave na TruthSocial namesto da bi sama postavljala agendo.

Nemčija ostaja vazalna država — ne le po sili, temveč tudi po lastni izbiri svojega vodstva. In ta izbira seveda ima ceno.

Pokojninska reforma: Račun pride na vrsto

Zdaj pa je na mizi tisto, kar bo najbolj neposredno prizadelo vsakega Nemca: pokojninska reforma. In vse kaže, da bo njena osrednja točka zvišanje upokojitvene starosti — morda celo na 70 let.

Pokojninska komisija sicer zanika, da je bila sprejeta dokončna odločitev, a argumenti ekonomistov, ki podpirajo zvišanje, so glasni in vse glasnejši. Direktor Nemškega gospodarskega inštituta Michael Hüther razlaga, da so za stabilizacijo pokojninskega sistema na voljo "le trije vzvodi: stopnja prispevkov, raven pokojnin in upokojitvena starost." In ker nihče ne želi zvišati prispevkov ali znižati pokojnin — vsaj neodkrito — ostane le en izhod: delaj dlje.

CDU to že odkrito podpira. Tridesetsedemletni namestnik vodje parlamentarne skupine Sepp Müller mirno razlaga, da je "primerno za našo generacijo delati do 70. leta.", kar je priročno enostavna izjava za politika, ki bo do takrat morda še vedno sedel v Bundestagu — kjer se povprečni poslanec upokoji pri 63 letih.

Da je ironija popolna: ravno tisti, ki glasujejo za upokojitveno starost 70 let za delavce, se sami upokojijo pri 63.

Sindikati in opozicija so zgroženi — in upravičeno. Vodja sindikata Verdi Frank Werneke opozarja, da zvišanje upokojitvene starosti na 70 let ni realno za večino delavcev — gradbincev, negovalcev, voznikov, delavcev v industriji. Ti se bodo morali upokojiti prej, a z bistveno nižjimi pokojninami.

Gre torej za skrito znižanje pokojnin za tiste, ki so vse življenje delali s telesom, ne za pisarniškimi mizami.

Heidi Reichinnek iz Stranke levice je bolj jedrnata: "Po številnih zaušnicah zdaj prihajajo prvi udarci."

Kako je Nemčija prišla do tod: Sistemska odpoved vodstva

Prava zgodba za vsemi temi krizami je zgodba o vodstvu brez hrbtenice in brez dolgoročne vizije. Revizija nemške gospodarnosti je npr. razkrila, da so ministrstva delovala ločeno, brez usklajene strategije, brez jasnih ciljev. Enaka neorganiziranost je zaznamovala energetsko politiko, gospodarsko politiko in zdaj pokojninsko politiko.

Nemčija je slepo sledila ameriškim zahtevam po sankcijah proti Rusiji — in plačala višjo ceno kot katerakoli druga zahodna država. Zaprla je jedrske elektrarne — in postala energetsko odvisna. Odprla je meje — in ustvarila socialne napetosti, ki so pognale AfD v višave. In vse to se je zgodilo ne zato, ker bi bilo v interesu nemških državljanov, temveč zato, ker je bilo v interesu bodisi Washingtona bodisi določenih ideoloških skupin znotraj same Nemčije.

Mnogi Nemci si danes postavljajo isto vprašanje: Kako smo od gospodarske velesile prišli do tega, da moramo delati do 70. leta? Odgovor ni enostaven, a del njega leži v tem, da je Nemčija leta sprejemala odločitve, ki so koristile drugim, ne njenim lastnim državljanom.

Slovenija: Odmev nemške krize

In tu pridemo do nas. Slovenija ni otok. Naše gospodarstvo je globoko prepleteno z nemškim — naši izvozniki so dobavitelji nemške industrije, naši delavci delajo tudi v nemških podjetjih, naše gospodarske napovedi sledijo nemškim trendom z zamudo enega do dveh let.

Ko Nemčija stagnira, stagniramo tudi mi. Ko nemška industrija izgubi konkurenčnost, izgubijo naročila tudi naši podizvajalci. Ko nemška vlada sprejme pokojninsko reformo, je le vprašanje časa, kdaj bo podobna reforma pristala na mizi v Ljubljani.

Pred nami je prihod nove slovenske vlade. In čeprav bodo domači politiki morda trdili, da se naša pokojninska reforma oblikuje neodvisno in v skladu z domačimi razmerami, bo realnost drugačna. Ko bo Nemčija — pod pritiskom demografije, fiskalnih omejitev in "strokovnih priporočil" — zvišala upokojitveno starost na 68 ali 70 let, bo to postalo evropski standard.

Evropska komisija bo to podprla kot "strukturno reformo". Bonitetne agencije bodo od tega odvisne ocene fiskalnih politik. In Slovenija bo sledila — ker v sistemu, kjer smo ekonomsko vezani na večje sile, redko izberemo lastno pot.

To ne pomeni, da je pokojninska reforma sama po sebi napačna. Demografska realnost je neizprosna — manj delavcev vzdržuje vse več upokojencev. A reforma, ki jo sprejemamo pod pritiskom in po nareku zunanjih vzorcev, brez resne domače razprave in brez spremljevalnih ukrepov za tiste, ki fizično ne morejo delati do poznih šestdesetih, ni reforma — je kapitulacija.

Čas za hrbtenico

Nemčija potrebuje reforme — to je nesporno. A reforme, ki jih sprejema pod pritiskom lastnih napak in tujih interesov, brez jasne vizije in brez poguma za suverene odločitve, bodo le nadaljevanje padanja.

Merzova vlada ima pred seboj priložnost, a zaenkrat jo zapravlja z nedokončanimi organizacijskimi shemami in pokojninskimi komisijami, ki še "štiri do pet tednov" ne bodo ničesar odločile.

Za Slovenijo pa je sporočilo jasno: ne smemo čakati, da nam reforme pridejo od zunaj. Razviti je treba lastno učinkovito pokojninsko strategijo, ki bo temeljila na naših demografskih razmerah, naši gospodarski realnosti in — kar je najpomembnejše — na spoštovanju do tistih, ki so vse življenje delali in si zaslužijo dostojno starost, ne pa podaljšano izkoriščanje v imenu fiskalne konsolidacije.

Ker če ne bomo sami odgovorili na ta vprašanja, bodo odgovore namesto nas oblikovali v Berlinu, Bruslju ali Washingtonu. In ti odgovori ne bodo v interesu slovenskega delavca.