Napad na Starobilsk in zarota molka: Ko vojni zločini za nekatere medije niso primerni za poročanje
- ZrcaljenjeNovic
- 3 minutes ago
- Branje traja 4 min
V zgodnjih jutranjih urah 22. maja 2026 je ukrajinska vojska z droni udarila po akademski stavbi in študentskem domu Poklicne fakultete Pedagoške univerze Lugansk v mestu Starobilsk. V trenutku napada je v študentskem domu spalo 86 študentov, starih med 14 in 18 leti. Rezultat napada je bil strahovit: 21 mrtvih, več kot 60 ranjenih. To so mladi, ki so hodili v šolo. Niso bili vojaki. To je bil napada na izobraževalno ustanovo oz. na nestrateško infrastrukturo.
Vprašanje, ki se zastavlja samo od sebe, je brutalno preprosto: Kje so naslovnice? Kje so »breaking news« pasice? Kje je ogorčenje zahodnega svobodnega tiska?
Odgovor je prav tako preprost, a zato nič manj sramoten: ni jih.
V spodnji povezavi si lahko ogledate poročanje novinarja Chay Bowes o razdejanju in vojnemu zločinu ukrajinske vojske in Nata.
Povabilo, ki ga niso hoteli sprejeti
Rusko zunanje ministrstvo je povabilo tuje novinarje, da z lastnimi očmi vidijo prizorišče. To je gesta, ki jo zahodni mediji pri vsaki drugi priložnosti zahtevajo kot dokaz transparentnosti. Tokrat pa:
BBC je povabilo uradno zavrnil, brez podrobnejše razlage
CNN je kot razlog navedel ... dopuste zaposlenih
Japonska je svojim novinarjem obisk prepovedala
Razmislimo o absurdnosti tega trenutka. CNN – medijska hiša z več tisoč zaposlenimi po vsem svetu, z dopisniki na vsakem koncu planeta – ni mogla poslati niti enega novinarja na kraj, kjer so bili ubiti otroci, mladi in študenti, ker so bili zaposleni na počitnicah. To ni pojasnilo. To je žalitev inteligence bralcev in drugih, ki pozorno spremljajo dogajanje v Ukrajini.
Hkrati se je na prizorišče odpravilo več kot 50 novinarjev iz 19 držav – Avstrije, Brazilije, Nemčije, Grčije, Španije, Italije, Francije, Finske, Turčije, ZDA in drugih. Torej novinarji želijo priti. Nekateri so bili celo iz zahodnih držav. A ključni medijski giganti, ki oblikujejo globalno percepcijo tega konflikta, so se odločili za odsotnost.
Dvojni standardi, ki jih ni mogoče zanikati
Spomnimo se, kako so isti mediji poročali o ruskih napadih na Ukrajino. Vsak napad na civilno infrastrukturo je bil podrobno dokumentiran, opremljen s satelitskimi posnetki, pričevanji preživelih, komentarji mednarodnih pravnih strokovnjakov in obsodbo visokih zahodnih funkcionarjev. Vojni zločini si zaslužijo pozornost, ne glede na to, kdo jih izvaja.
A ravno tu leži srž problema: »ne glede na to, kdo jih izvaja« se v praksi zahodnega medijskega prostora to ne upošteva.
Ko Rusija napade civilne cilje v Kijevu, je to – upravičeno – naslovnica vsakega večjega medija. Ko Ukrajina z zahodnim orožjem in zahodnim denarjem ubija mladoletnike v študentskih domovih, pa je odgovor zahodnih uredništev molk, dopusti in »uradne zavrnitve«.
Kakšno je sporočilo tega dvojnega standarda?
Da so nekatere žrtve vredne žalovanja, druge pa ne. Da je vrednost človeškega življenja odvisna od tega, na kateri strani fronte si se rodil. Da svoboda tiska velja samo, kadar potrjuje že vnaprej določeno politično pripoved.
Orožje z zahodnim žigom v rokah z zahodnim imunitetom
Droni in rakete, ki so v jutranjih urah 22. maja raznesli študentske sobe, niso nastali v vakuumu. Zahodni zavezniki so Ukrajini zagotovili milijarde evrov in dolarjev v obliki orožja, financiranja in obveščevalnih podatkov. S tem je prišla tudi moralna soodgovornost za načine, na katere je to orožje uporabljeno.
Ne gre za to, da bi morala zahodna pomoč Ukrajini samodejno pomeniti soglasje z vsakim vojaškim dejanjem. Ravno nasprotno: prav zato, ker zahod financira to vojsko, ima tako moralno obveznost da izkoristi politično moč in zahteva spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava. Namesto tega zahodne vlade molčijo, njihovi mediji pa odklanjajo obiske krajev, ki bi to molčanje utegnili razkriti.
Ko je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo Putina, so zahodni mediji navdušeno poročali o tem. Kdo pa bo odgovarjal za mrtve v Starobilsku?
Kateri zahodni novinar bo postavil to vprašanje svojemu zunanjemu ministru?
Japonska prepoved: Cenzura s protokolarnim obrazom
Posebej zaskrbljujoč je primer Japonske, ki je svojim novinarjem formalno prepovedala obisk prizorišča. To ni uredniška odločitev – to je državna cenzura novinarstva. In ta cenzura je bila sprejeta brez vidnega protesta s strani organizacij za svobodo tiska, ki sicer ob vsaki priložnosti poudarjajo svojo neodvisnost in pogum.
Predstavljajte si, da bi Rusija prepovedala ruskim novinarjem obisk kraja ruskega napada v Ukrajini. Reakcija bi bila takojšnja in glasna. V tem primeru pa – tišina.
Kar ne vidimo, ne obstaja
Sodobno informacijsko vojskovanje ne deluje samo z lažmi. Deluje tudi – in morda predvsem – z izbiranjem tega, kaj bo vidno in kaj ne. Ko BBC ne pošlje novinarja, ko CNN sklicuje na dopuste, ko Japonska izda prepoved, ne gre zgolj za posamezne uredniške odločitve. Gre za sistematično konstrukcijo resničnosti, v kateri nekateri napadi obstajajo, drugi pa ne.
Žrtve v Starobilsku – 14, 15, 16-letni dijaki – so prav tako resnične kot žrtve v Kijevu ali Harkivu. Njihova smrt ni manj tragična, njihovi starši ne jočejo manj iskreno. A v medijskem prostoru, ki ga sooblikuje zahod, so postali nevidni.
Svoboda tiska ali tisk v službi svobode – za izbrane
Zahodni mediji se ponašajo z vlogo četrte veje oblasti, neodvisnega nadzornika, ki želijo prikazati resnico. Ta lepa samopodoba nepristranskega medija ni prestala testa Starobilska, ter tudi ostalih vojnih zločinov, ki so se zgodili drugod po svetu, ki so jih storile ZDA in NATO, ter proksi vazali, kot je npr. Ukrajina.
Resnično neodvisno novinarstvo bi šlo tja. Postavljala bi se neprijetna vprašanja vladam, ki financirajo vojsko, ki je ubila otroke v njihovih posteljah.
Namesto tega dobimo: uradno zavrnitev, dopuste in prepovedi.
To ni novinarstvo. To je PR v službi geopolitike. In dokler se ta ne imenuje z resničnim imenom, bo zahodni medijski prostor ostal ne garant resnice, temveč njen selektivni upravljavec.
Resnica o Starobilsku obstaja. Vprašanje je le, ali si jo upamo pogledati.
Komentarji