top of page
📅 Celoten potek dogodkov →

Koalicija voljnih – in čigavi interesi?

Writer: ZrcaljenjeNovic
ZrcaljenjeNovic
21 hours ago
Branje traja 8 min

Updated: 42 minutes ago

V Berlinu se je 19. novembra 2026 sestala doslej največja koalicija voljnih. Med 26 predsedniki držav in vlad je bil tudi slovenski premier Janez Janša. Vprašanje, ki si ga je vredno zastaviti, ni, kaj je bilo sklenjeno, ampak kdo je sklepal in kdo bo to plačal.


Novinarska konferenca koalicije voljnih v Berlinu, 19. november 2026
Premier Andy Burnham se je po srečanju Koalicije voljnih v Berlinu na novinarski konferenci pridružil francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu in ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu.



Koalicija voljnih brez ustanovne listine

Koalicija voljnih ni institucija, ampak odziv na preplah. Marca 2025 sta jo na pobudo Združenega kraljestva in Francije razglasila takratni britanski premier Keir Starmer in francoski predsednik Emmanuel Macron, potem ko je Washington začel pritiskati na hitro končanje vojne v Ukrajini. Ime je dal Starmer: tisti, ki so pripravljeni.


Ustanovne pogodbe ni. Uradnega seznama članic do danes ni nihče objavil. Parlamentarne ratifikacije ni bilo nikjer.


Danes ji sopredsedujejo Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo. Francosko zunanje ministrstvo navaja 37 držav, britansko obrambno ministrstvo 35 – že razhajanje med njima pove, da enotnega seznama ni. Vojaška roka ima svoje ime: Multinational Force–Ukraine, ustanovljena 6. januarja 2026 z izjavo o nameri, ki so jo v Parizu podpisali Združeno kraljestvo, Francija in Ukrajina.


Srečanje je gostil nemški kancler Friedrich Merz skupaj s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in britanskim premierjem Andyjem Burnhamom. Po poročanju RTV Slovenija so se ga udeležili voditelji 25 držav, ukrajinski predsednik Zelenski, generalni sekretar Nata in posebna odposlanca ZDA.


V koaliciji ni Madžarske, Slovaške in Malte.

Zanimivejše od seznama udeležencev je, koga na njem ni. Med 27 članicami EU v koaliciji ni Madžarske, Slovaške in Malte. Malta se sklicuje na nevtralnost, Madžarska in Slovaška na nestrinjanje z evropskim pristopom do vojne. Pri Avstriji si viri niso enotni: sodeluje pri političnem delu, ne pa pri vojaškem, kar ji ustavna nevtralnost tudi prepoveduje.


Tri države. Morda štiri. Toliko jih je ohranilo pravico reči ne.


Slovenija za mizo, pri kateri ne odloča

Premier Janša je v Berlinu kritiziral šibek položaj Evrope: da je le odgovarjala na zahteve Rusije, namesto da bi postavljala svoje. Po srečanju je dodal, da šibkost Evrope ni bila le vojaška, temveč tudi diplomatska.

Težava je v tem, da je to stališče predstavila oseba, ki je pristala na dogovor, o katerem Slovenija ne odloča in nima vpliva.


Na istem srečanju je bilo namreč potrjeno, da bo evropske interese v pogajanjih z Rusijo in ZDA zastopala peterica: Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Italija in Poljska, ob predstavnikih institucij EU. Slovenije seveda v tej skupini ni. Ni je niti v kakršnem koli rotacijskem mehanizmu, ki bi majhnim državam zagotavljal glas.


Kaj torej počne slovenski premier v Berlinu? Oblikuje politiko ali jo prejema?

Iz vladnega sporočila za javnost je razvidno drugo. Napovedana ni bila nobena slovenska zaveza – ne denar, ne oprema, ne vojaki – in sprejet ni bil noben slovenski predlog. Ostala je izjava za kamere in podpis pod sklepe, ki jih je napisal nekdo drug.


Temu se ne reče zunanja politika. Temu se reče vazalstvo.

Račun za strateško odločitev plačujejo gospodinjstva

Evropa se je leta 2022 odločila, da se odreče poceni ruskim energentom. Odločitev je bila predstavljena kot kratkotrajna žrtev za svobodo. Štiri leta pozneje je čas za oceno učinka.


Evropa je rusko-nemški plinovod prisilno zamenjala za ladje. S tem je zamenjala stabilno ceno za ceno, ki jo določa vsaka kriza na drugem koncu sveta.


Ta račun je zdaj na mizi.

Gibanje najbolje pokaže referenčna evropska cena plina na TTF – Title Transfer Facility, nizozemskem virtualnem vozlišču, na katerem se oblikuje veleprodajna cena plina za Evropo, v evrih na megavatno uro.

Obdobje

Cena TTF

Povprečje 2014–2018, po Majdanu in pred krizo

19 EUR/MWh

2019

14,6 EUR/MWh

2020

9,7 EUR/MWh

Povprečje 2021

47,5 EUR/MWh

20. februar 2022, pred rusko invazijo

72,56 EUR/MWh

23. februar 2022

134,32 EUR/MWh

Vrh avgusta 2022

okoli 340 EUR/MWh

November 2026

okoli 90 EUR/MWh


Tabela pove dvoje in nobeno ni udobno. Plin je danes približno štiri- do petkrat dražji kot v letih pred krizo, ko se je cena gibala pod 20 evri. Hkrati se je podražitev začela že leta 2021, torej pred invazijo: povprečna letna cena je tedaj poskočila za približno 400 odstotkov, vzroki pa so še danes predmet spora.


Kdor torej trdi, da je vse skupaj povzročila vojna, nima prav. Kdor trdi, da je bil energetski prehod brezplačen, ga tudi ne. Med 19 in 90 evri je razlika, ki jo nekdo plača – in to ni Bruselj.


Osem let v nasprotni smeri


Prevladuje prepričanje, da je Evropa po Majdanu začela izstopati iz ruske energetske odvisnosti. Podatki kažejo nasprotno.

Obdobje

Delež Rusije v uvozu plina v EU

po letu 2014

znatno narašča

prva polovica 2021

48 %

2021, celo leto

okoli 45 %, 155 milijard kubičnih metrov

2025

okoli 12 %, okoli 36 milijard kubičnih metrov

2025, samo plinovodi

okoli 6 % (leta 2021 približno 40 %)


Columbia University to pove brez ovinkov: kljub tranzitni krizi leta 2009 in aneksiji Krima leta 2014 Evropa uvoza ruskega plina ni zmanjšala. Delež Rusije v uvozu EU se je po letu 2014 povečal. Formalno uredbo o postopni prepovedi uvoza ruskega plina, Uredbo (EU) 2026/261, je EU sprejela šele 26. januarja 2026.


V teh osmih letih Evropa ni gradila izhoda. Gradila je drugo cev.

Nord Stream 2 je bil v tem obdobju skoraj dokončan. Nemčija je bila leta 2021 največji uvoznik ruskega plina v EU – približno 46 do 51 milijard kubičnih metrov, kar je pokrivalo okoli 55 odstotkov njenega uvoza plina. Napovedi za leto 2022 so bile pred invazijo še višje, čeprav je Gazprom že jeseni 2021 zmanjševal kratkoročno prodajo Evropi. Washington je projektu vztrajno nasprotoval od začetka in sprejel vse strožje sankcije v letih 2017, 2019 in 2020; ZDA je uspelo gradnjo ustaviti za več kot leto dni.


Berlin je te sankcije zavračal kot nezakonite in načelno nasprotoval eksteritorialnim ukrepom.

To zaporedje je treba brati natančno, ker obrača običajno pripoved na glavo. Med letoma 2014 in 2022 je proti ruskim energentom pritiskal Washington. Evropa se je temu pritisku upirala, ker je bil poceni plin temelj nemške industrije.


Leta 2022 se je Evropa v nekaj mesecih odrekla tistemu, kar je osem let branila pred ameriškim pritiskom. In tudi tega ni storila povsem sama: Evropski svet za zunanje odnose ocenjuje, da je bil upad leta 2022 manj posledica ukrepov EU kot odločitev Kremlja – uredbe o plačilu v rubljih in ustavitve Nord Streama 1, kar je pomenilo padec za približno 80 milijard kubičnih metrov.


Rezultat tega je, da je Evropa končala v položaju, ki si ga je Washington želel desetletja, a račune za visoke cene energentov plačujejo evropska gospodinjstva.


Od konca februarja 2026 poteka vojna med Iranom ter ameriško-izraelsko koalicijo, ki jo spremlja zaprtje Hormuške ožine, skozi katero teče prek 20 odstotkov svetovne trgovine z nafto in znaten del prometa z utekočinjenim zemeljskim plinom. Mednarodna agencija za energijo jo je označila za največjo motnjo v oskrbi v zgodovini svetovnega naftnega trga.


Številke za Evropo so naslednje:

Kazalnik

Stanje november 2026

Primerjava

Cena plina TTF

okoli 90 EUR/MWh (vrh 104 EUR/MWh 30. oktobra)

najvišje od leta 2022

Zaloge plina EU

70,2 % (16. november)

81,9 % na isti dan 2025; petletno povprečje okoli 90 %

Zaloge Nemčija

57,1 % (17. november)

že v črpanju

Vstop v kurilno sezono

najnižje od leta 2013

po oceni IEA


Analitiki opozarjajo, da bi EU lahko zimo končala z zalogami pri 13 odstotkih. Evropski regulatorji so cilj polnjenja skladišč tiho znižali z 90 na 80 odstotkov – ker cilja seveda ni bilo mogoče doseči.


Evropa zdaj na trgu z Azijo tekmuje za iste ladje utekočinjenega plina. Kdor plača več, dobi tovor. To ni trg, na katerem bi imeli pogajalsko moč.


Proračun 2027: kdo plača varnost

Tu se zunanja politika preneha brati kot diplomacija in začne brati kot proračunska vrstica.


Državni zbor je novembra 2026 potrdil spremembe proračuna za leto 2027: slabih 19,4 milijarde evrov odhodkov, okoli 17,1 milijarde prihodkov, primanjkljaj 2,3 milijarde.


Znotraj teh okvirov:

Postavka

Sprememba za 2027

Transferji posameznikom in gospodinjstvom

z 2,27 na 1,9 milijarde evrov, torej okoli 16 % manj

Družinski in socialni prejemki

okoli 330 milijonov evrov manj

Otroški dodatki

51 milijonov evrov manj

Štipendije

20 milijonov evrov manj

Obramba

okoli 400 milijonov evrov več


Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je izračunala, da rezi pri družinskih prejemkih, denarni socialni pomoči in osebni asistenci zadevajo pravice več kot 400 tisoč ljudi. Nevladne organizacije opozarjajo na več kot 100 tisoč otrok.

Finančni minister Andrej Šircelj zatrjuje, da denarja za socialo ne bo zmanjkalo. Vlada pravi, da se nikomur nič ne jemlje.


Oboje je mogoče hkrati trditi le, če številke berete kot pripoved in ne kot račun.

In to se dogaja v letu, ko evropska avtomobilska industrija krči proizvodnjo in zaposlovanje, obrati pa se selijo v okolja z nižjimi stroški energije. Socialni transferji niso razširitev udobja. So blazina za natanko takšen trenutek. Odstranjujemo jo prav tedaj, ko jo bomo najbolj potrebovali.


Dvojna igra, ki je ne opazimo

Najzgovornejši dogodek berlinskega srečanja ni bil izrečen v dvorani. Trump se je udeležencem pridružil po telefonu z letala Air Force One, po srečanju s Putinom in Xijem v Shenzhenu. Sporočilo: Putin resno razmišlja o miru, hkrati pa naj bi države prenehale zapravljati denar za vojno, v kateri umira množica ljudi. Podvomil je zlasti v sredstva koalicije voljnih.


Mesec prej je isti predsednik sklenil dogovor s Putinom o dobavi več kot 300.000 ton ruskega dizla ameriškemu trgu – teden dni zatem, ko je podpisal obsežen zakon o sankcijah proti ruski energiji. Namen je bil znižati cene goriv pred vmesnimi volitvami.


Evropa naj se odreka ruskim energentom in to plača z zalogami pri 70 odstotkih in ceno plina na najvišji točki od leta 2022. Washington si medtem ruski dizel priskrbi neposredno od Putina, ker ga potrebuje pred volitvami.

Poslanci obeh ameriških strank in evropski zavezniki so bili ogorčeni, a dogovor je realiziran.


Sankcije torej niso načelo. So orodje, ki ga uporablja tisti, ki ima moč, in plača tisti, ki je nima.


In kdo v Evropi vodi usklajevanje? Nemški kancler Friedrich Merz, ki je bil od leta 2016 do 2020 predsednik nadzornega sveta nemške podružnice BlackRocka, največjega upravljavca premoženja na svetu. To ni dokaz zarote. Je pa dejstvo, ki ga je vredno imeti pred očmi, ko se odloča o stotinah milijard evrov javnega denarja za obrambno industrijo in o posojilih, katerih donos bo nekdo pobiral.


Suverenost ni izdaja miru

Slovenski državljani smo za mir. To ni dvoumno in ni treba dokazovati.

Vprašanje je drugo: kdo odloča, kakšen mir bo in kdo ga bo plačal.

Slovenija je ena najmanjših članic EU in Nata. Nima jedrskega orožja, nima obrambne industrije svetovnega formata, nima sedeža v peterici, ki se pogaja. Ima pa dve stvari: glas in račun.

Glas doslej ni bil uporabljen za nič konkretnega. Račun plačujemo redno.

Zato so pričakovanja do vlade preprosta in merljiva:

  1. Mandat. Vsaka slovenska zaveza do koalicije voljnih – denar, oprema, osebje – naj gre skozi državni zbor, ne skozi izjavo za kamere v Berlinu.

  2. Cena. Vlada naj objavi, koliko je slovensko gospodinjstvo doslej plačalo za evropsko energetsko preusmeritev, v evrih na gospodinjstvo na leto.

  3. Prednostni vrstni red. Če ni denarja za otroške dodatke in osebno asistenco, naj vlada pojasni, zakaj ga je 400 milijonov več za obrambo, in kaj natanko s tem kupimo.

  4. Vojaki. Naj bo nedvoumno zapisano, da brez sklepa državnega zbora ni slovenskega vojaka v Ukrajini, v nobeni večnacionalni sili in pod nobenim poveljstvom.


Madžarska, Slovaška in Malta so zunaj koalicije voljnih in si s tem ohranjajo možnost samostojne odločitve o vojni v Ukrajini.

Slovaki kljub temu, da niso del te koalicije, zahtevajo, da imajo svojega predstavnika na tovrstnih srečanjih, hkrati pa javno določajo svoje zahteve – ne pošiljajo orožja in ne vojakov. Prisotni so in še vedno odločajo sami.

To ni rusofilstvo. To je opis demokracije in državne volje.


Slovenija je bila v Berlinu prisotna. Odločala ni o ničemer. In ko bo prispel račun – v obliki položnice za energijo, ukinjenega dodatka ali zaprtja tovarn – nam nihče ne bo rekel, da smo o tem odločali sami, ker nismo.


Komentarji


Doniraj s PayPal
SIGN UP AND STAY UPDATED!

Thanks for submitting!

Doniraj s PayPal
bottom of page