Tožilstvo zahteva 45 let zapora za nekdanjega kosovskega predsednika Thaçija – a kdo bo odgovarjal za NATO-vo bombardiranje brez mandata ZN, ki je OVK-ju sploh omogočilo zločine?
- ZrcaljenjeNovic
- 5 minutes ago
- Branje traja 7 min
Ko NATO, najmočnejše vojaško zavezništvo na svetu deluje mimo mednarodnega prava, pomaga oboroženi skupini do zmage – in njen voditelj konča pred sodiščem za vojne zločine
Obtožnica, ki razkriva neprijetno resnico
9. februarja 2026 je mednarodno tožilstvo pred posebnim senatom za Kosovo v Haagu zahtevalo 45 let zapora za Hashima Thaçija, nekdanjega predsednika Kosova. Obtožnica bremeni Thaçija in tri soobdolžene nekdanje poveljnike Osvobodilne vojske Kosova (OVK) preganjanja, umora, mučenja in prisilnih izginotij oseb med uporom leta 1998–99 in tik po njem, ki je s pomočjo NATO-vega bombardiranja Jugoslavije nazadnje privedel do neodvisnosti Kosova.
Tožilka Kimberly West je sodišču povedala, da so obtoženci vodili nasilno kampanjo proti političnim nasprotnikom, domnevnim sodelavcem srbskih varnostnih sil ter pripadnikom srbske in romske manjšine. Med letoma 1998 in 1999 je bilo po navedbah tožilstva ubitih več kot 100 političnih nasprotnikov, stotine pa zlorabljenih v omrežju približno 50 pripornih taborišč, ki jih je upravljala OVK.
"Ta primer zadeva cilj štirih obtožencev, da pridobijo in izvajajo nadzor nad celotnim Kosovom" je dejala West.
A ta sodni proces ne razkriva le odgovornosti posameznikov. Razkriva sistemsko moralno in pravno vprašanje, ki ga zahodni svet že več kot četrt stoletja zavestno ignorira: Kako je mogoče, da je NATO brez mandata Združenih narodov bombardiral suvereno državo, de facto deloval kot zračna sila OVK, nato pa njene voditelje desetletja slavil kot demokrate – medtem ko so ti zagrešili natanko tiste zločine, ki naj bi jih bombardiranje preprečilo?
Bombardiranje brez pravne podlage: Precedens, ki razjeda mednarodni red
24. marca 1999 je NATO začel bombardirati tedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo – federacijo Srbije in Črne Gore. Kot poroča Deutsche Welle, je bil to "prvi poseg zavezništva NATO brez mandata ZN" – precedens in hkrati porušitev temeljev mednarodnega reda, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni.
NATO mandata Varnostnega sveta ZN ni niti iskal, ker je vedel, da bi ga Rusija in Kitajska blokirali. S tem si je najmočnejše vojaško zavezništvo na svetu prisvojilo pravico do enostranske uporabe sile, mimo mehanizmov, ki jih predvideva Ustanovna listina Združenih narodov – isti mehanizmi, na katere se zahodne države sicer tako rade sklicujejo, ko gre za ravnanja drugih.
Kakršnikoli so bili humanitarni argumenti – dejstvo ostaja, da je NATO deloval v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravom. Vprašanje, ki ga zahodni politiki neradi slišijo, je preprosto: Če lahko zahodno vojaško zavezništvo bombardira suvereno državo brez odobritve Varnostnega sveta, kakšno sporočilo to pošilja preostanku sveta?
Vprašljivi povodi in diplomatska farsa
Zahodni politiki – zlasti takratni ameriški predsednik Bill Clinton – so Srbijo večkrat obtožili načrtovanja genocida na Kosovu. Načrt "Operacija Podkev" (Operation Horseshoe), domnevni srbski načrt za prisilno izselitev albanskega prebivalstva, je služil kot ključna utemeljitev za posredovanje. A ta načrt je bil že takrat, in še bolj pozneje, predmet resnih dvomov o svoji avtentičnosti. Številni analitiki so opozarjali, da bi lahko šlo za obveščevalno konstrukcijo, namenjeno pridobivanju javne podpore za že sprejeto politično odločitev. Odkritje trupel 40 kosovskih Albancev v vasi Račak januarja 1999 je bilo predstavljeno kot neposredni povod za NATO-vo intervencijo. Mednarodni opazovalci so to označili za pokol, čemur je Beograd nasprotoval. A tudi tu so se pozneje pojavili resni pomisleki o interpretaciji dogodkov – vprašanja, ki bi jih mednarodno pravo zahtevalo razrešiti po diplomatski in pravni poti, ne pa z enostranskim bombardiranjem.
Diplomatska pogajanja v Rambouillettu pri Parizu februarja 1999 so bila po mnenju številnih mednarodnih pravnih strokovnjakov zasnovana tako, da jih Srbija ni mogla sprejeti – vključno z zahtevo po popolnem dostopu NATO-vih sil do celotnega ozemlja Jugoslavije. Ali je bil Rambouillet resnično poskus diplomacije ali pa vnaprej pripravljen ultimat, zasnovan tako, da bo zavrnjen in s tem zagotovil povod za že načrtovano vojaško operacijo?
78 dni bombardiranja: Civilne žrtve, osiromašeni uran in pospešen exodus
NATO-vo bombardiranje je trajalo 78 dni. NATO-ve bombe niso prizadele le vojaških ciljev, temveč tudi civilno infrastrukturo: mostove, tovarne, elektrarne, vodovode, bolnišnice, celo kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Poročila humanitarnih organizacij navajajo stotine ubitih civilistov – tako Srbov kot Albancev in pripadnikov drugih narodnosti. Uporaba streliva z osiromašenim uranom je pustila dolgotrajne zdravstvene in okoljske posledice, ki jih prebivalstvo čuti še danes.
OVK: Od upornikov do vojnih zločincev – z NATO-vim blagoslovom
In tu pridemo do najhujšega poglavja celotne zgodbe – poglavja, ki ga obtožnica proti Thaçiju zdaj neizprosno razkriva.
NATO ni samo bombardiral Jugoslavije. De facto je deloval kot zračna sila Osvobodilne vojske Kosova. Medtem ko so NATO-vi bombniki uničevali srbsko vojaško infrastrukturo, je OVK na terenu prevzemala nadzor nad ozemljem. In kaj je storila s tem nadzorom?
Kot razkriva tožilstvo v Haagu, je OVK pod vodstvom Thaçija in drugih voditeljev:
Vzpostavila okoli 50 pripornih taborišč, v katerih je izvajala sistematično mučenje in ubijanje;
Umorila več kot 100 političnih nasprotnikov in domnevnih sodelavcev srbskih sil;
Preganjala etnične Srbe in Rome v kampanji za pridobitev popolnega nadzora nad Kosovom;
Presenetljivo – večino žrtev preganjanja so predstavljali kosovski Albanci sami, pripadniki 90-odstotne albanske večine, ki se niso podrejali OVK-jevi politični viziji.
Tožilstvo je pred sodiščem predstavilo, da so imeli Thaçi in soobdolženci "prepričljive dokaze", da so bili ključni člani centralnega štaba OVK in so sami izdajali ukaze območnim poveljnikom – in ne obratno, kot trdi obramba.
Hashim Thaçi, 57-letnik, ki je bil med letoma 2008 in 2020 premier, zunanji minister in predsednik neodvisnega Kosova, vse obtožbe zanika. Njegova obramba trdi, da med uporom ni imel dejanske oblasti nad OVK in njenimi vojaškimi poveljniki.
Thaçi: Od NATO-vega varovanca do haaškega obtoženca
Thaçijeva politična pot je osupljiva – in razkriva pokroviteljski odnos zahodnih sil do kosovskih voditeljev, ki so ga vzdrževale kljub jasnim opozorilnim znakom.
Po koncu vojne leta 1999 je Thaçi postal eden najpomembnejših političnih akterjev na Kosovu. Zahodni voditelji so ga sprejemali v svojih prestolnicah, mu stiskali roke in ga slavili kot graditelja demokracije. Služil je kot premier (2008–2014), zunanji minister in nazadnje kot predsednik Kosova (2016–2020). Ves ta čas so poročila o zločinih OVK obstajala – a politična volja za pregon je manjkala.
Nekdanja tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) Carla Del Ponte je že leta 2008 javno govorila o domnevnem trgovanju z organi kosovskih Srbov, ki ga je izvajala OVK. Poročevalec Sveta Evrope Dick Marty je leta 2010 objavil poročilo z enakimi obtožbami. A šele leta 2015 so bili ustanovljeni Posebni senati za Kosovo – šestnajst let po koncu vojne.
Zakaj tako dolgo? Odgovor je neprijeten: ker bi preganjanje OVK-jevih voditeljev pomenilo priznanje, da je NATO leta 1999 pomagal skupini, ki je sama zagrešila hude vojne zločine. To bi razgalilo moralno vprašljivost celotne intervencije – in tega si zahodni politični establišment preprosto ni mogel privoščiti.
Zastraševanje prič: Kultura nekaznovanosti v državi, ki jo je ustvaril NATO
Posebni senati za Kosovo so bili ustanovljeni zunaj Kosova – v Haagu – prav zaradi utemeljenih skrbi glede zastraševanja prič. To dejstvo samo po sebi pove vse o tem, kakšno državo je pomagal ustvariti NATO-v poseg.
Kot je tožilstvo sporočilo sodišču februarja 2026, se je skoraj triletno sojenje odvijalo v "vseprisotnem ozračju zastraševanja prič". Nekdanji pripadniki OVK so na Kosovu še vedno slavljeni kot narodni osvobodilni heroji, vsakdo, ki bi pričal proti njim, pa tvega svojo varnost in življenje.
V državi, ki jo je zahodna skupnost pomagala ustvariti, priznala kot neodvisno in ji zagotavlja mednarodno zaščito, se priče pred mednarodnim sodiščem bojijo za svoja življenja. To ni le pravosodna anomalija – to je moralni bankrot celotnega projekta.
Dvojna merila: Temelj zahodne politike na Balkanu in širše
Primerjava je neizogibna in nujna.
Ko srbski voditelji zagrešijo vojne zločine, so preganjani pred mednarodnimi sodišči. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je obsodilo vrsto srbskih funkcionarjev. Slobodan Milošević je bil obtožen, a je umrl leta 2006, preden je bila izrečena sodba.
Ko albanski voditelji zagrešijo vojne zločine – z NATO-vo posredno pomočjo – traja šestindvajset let, preden sploh pride do sojenja. In tudi takrat se proces odvija v ozračju zastraševanja in obstrukcije.
Ko je NATO leta 1999 bombardiral suvereno državo brez mandata ZN, je to označil za "humanitarno intervencijo". Ko je Rusija leta 2014 anektirala Krim in leta 2022 začela invazijo na Ukrajino, je bil zahodni odziv takojšnja obsodba kršitve mednarodnega prava, suverenosti in ozemeljske celovitosti – enakih načel, ki jih je NATO sam kršil leta 1999.
Mednarodno pravo bodisi velja za vse ali bodisi ne velja za nikogar!
Kdo bo odgovarjal za NATO-vo bombardiranje?
Medtem ko Thaçi sedi na zatožni klopi v Haagu – kar je sicer pozitiven korak k odgovornosti – ostaja temeljno vprašanje neodgovorjeno: Kdo bo odgovarjal za odločitev o bombardiranju brez mandata ZN?
Nobena institucija, noben posameznik – ne Bill Clinton, ne Madeleine Albright, ne Javier Solana, ne Gerhard Schröder, ne Joschka Fischer – ni bil nikoli poklican na odgovornost za odločitev, ki je kršila temeljne norme mednarodnega prava. Nobeno mednarodno sodišče ni preiskalo zakonitosti bombardiranja. Nobena komisija ni ugotovila odgovornosti za civilne žrtve NATO-vih napadov.
NATO se je po koncu bombardiranja preprosto razglasil za zmagovalca, kosovsko vprašanje je bilo izročeno mednarodni upravi – in svet se je premaknil naprej v napačno smer!
A vprašanja ostajajo:
Ali je bila intervencija brez mandata ZN zakonita? Po črki mednarodnega prava odgovor je jasen: ne.
Ali je NATO vedel za naravo OVK in njene metode? Obveščevalni podatki o OVK-jevih zločinih so obstajali že med konfliktom. Ali je NATO zavestno podpiral skupino, za katero je vedel, da izvaja vojne zločine?
Ali "humanitarna intervencija" opravičuje oboroževanje in podpiranje skupin, ki nato same zagrešijo zločine proti civilnemu prebivalstvu?
Kakšen precedens je bil postavljen leta 1999 – in kako je ta precedens vplival na kasnejše enostranske vojaške posege, od Iraka 2003 do Libije 2011?
Pravica, ki zamuja štiriindvajset let, ni pravica – je medlo opravičilo
Obtožnica proti Hashimu Thaçiju in zahteva za 45 let zapora sta sicer pozitiven korak. Po desetletjih nekaznovanosti se vsaj nekateri od odgovornih za zločine OVK soočajo s pravosodjem. A ta korak je boleče pozen, boleče nepopoln in boleče selektiven.
NATO je leta 1999 bombardiral Jugoslavijo v imenu človekovih pravic. OVK pa je med in po NATO-vem bombardiranju vzpostavil mrežo pripornih taborišč, izvajal mučenje, preganjanje in ubijanje. Njen nekdanji voditelj se danes – šestindvajset let pozneje – sooča z zahtevo za 45 let zapora. Medtem pa tisti, ki so sprejeli odločitev o bombardiranju brez pravne podlage, uživajo v udobnih pokojninah in pišejo memoare.
Več kot 13.000 ljudi je izgubilo življenje med konfliktom na Kosovu v poznih devetdesetih letih. Večina jih je bila kosovskih Albancev, ki so umrli pod srbsko represijo. A med žrtvami so bili tudi Srbi, Romi in Albanci, ki so jih pobili natanko tisti, za katere je NATO trdil, da jih ščiti.
To ni zgodba o dobrih in slabih. To je zgodba o tem, kako najmočnejši akterji na svetu obidejo mednarodno pravo, podprejo oborožene skupine, ki zagrešijo zločine, nato pa dvajset let gledajo stran – in se čudijo, zakaj svet ne zaupa več njihovim pozivom k "pravilom utemeljenemu mednarodnemu redu".
Zdajšnje sojenje, ki zamuja štiriindvajset let, ni pravica. Je le pozno, nepopolno in selektivno opravičilo za sistem, ki je že zdavnaj izgubil moralno avtoriteto.
Komentarji