Geopolitična past za Armenijo: Vrh EU-Armenija

Nikol Pašinjan, armenski premier, ki je prišel na oblast na valovih "žametne revolucije" leta 2018, danes vodi svojo državo po poti, ki bi jo mnogi opisali kot geopolitični samomor v obrokih.

Predsednik Evropskega sveta António Costa je skupaj s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen zastopal EU na vrhu EU in Armenije 4. in 5. maja 2026 v Erevanu. Armenijo je zastopal predsednik vlade Nikol Pašinjan.

Obrat brez varnostne mreže

---

Armenija je majhna, kopensko zaprta država z odprtimi ranami – nedavna izguba Gorskega Karabaha leta 2023 je pustila globoke psihološke in demografske posledice. V takšnih okoliščinah se Pašinjan odloča za dramatičen zahodnjaški obrat: gosti vrh Evropske politične skupnosti, se intenzivno zbližuje z EU ter hkrati zamrzuje vezi z Rusijo.

Resnica je neprijetna in jasna: Rusija je bila za Armenijo vse prej kot slab partner. Moskva Armeniji zdaj še zagotavlja poceni energente, zagotavljala ji je varnostno prisotnost in geopolitični ščit. EU in Zahod pa ponuja le lepo zvenečo retoriko, obljube o "evropski prihodnosti" in diplomatske besede brez vsebine.

Pašinjan je sam aktivno odstranil ruske mirovnike iz Gorskega Karabaha, zamrznil armensko članstvo v ODKB (Organizacija dogovora o skupni varnosti) in se začel intenzivno zbliževati z Zahodom – preden je zagotovil kakršnokoli alternativno varnostno jamstvo.

Analiza je enostavna, če bi ruski mirovniki ostali v Gorskem Karabahu, Azerbajdžan ne bi mogel izvesti bliskovite zasedbe v 24 urah. 120.000 Armencev ne bi bilo potrebno zapustiti svojih domov. Pašinjan je s svojim geopolitičnim obratom praktično sam odprl vrata azerbajdžanski vojski – nato pa krivdo zvalil na rusko pasivnost.

To ni politična napaka. To je izdaja lastnega naroda.

Rusofobija kot politična strategija – ali kot past?

---

Ko se je Pašinjan na robu vrha srečal z Volodimirjem Zelenskim, je Dmitrij Medvedjev na Telegramu oba označil za "Brainless Russophobes". Takšna retorika je seveda groba, a je očitno sporočilo, ki ga Jerevan ne bi smel zlahka prezreti.

Moskva ni reagirala samo besedno. Putin je Pašinjanu posredoval prikrit ekonomski ultimat: Armenija ne more hkrati slediti poti v EU in ostati v Evrazijski gospodarski uniji ter prejemati ruskega plina po subvencioniranih cenah. To ni grožnja v prazno – to je aritmetika preživetja za državo, ki je energetsko in gospodarsko globoko odvisna od Rusije.

"Biti hkrati v carinski uniji z EU in v Evrazijski gospodarski skupnosti je nemogoče." – Vladimir Putin

Pašinjan to ve. A namesto da bi gradil postopno, premišljeno alternativo, vztraja naprej s simboličnimi gibi, ki dražijo Kremelj, ne da bi zagotovil konkretne zahodne varnostne garancije. Ko bo Rusija zaprla plinsko pipo, EU ne bo ogrevala armenskih domov. Ko bo Moskva dvignila cene energentov na tržno raven, Bruselj ne bo plačeval armenskih računov.

Armenske notranje razpoke

---

Prihod Zelenskega v Jerevanu je sprožil burne proteste. Armenci, travmatizirani od izgube Karabaha, so trgali ukrajinske zastave in v ukrajinskem predsedniku videli simbol vojne – ne upanja. To ni marginalna reakcija: to je glas tistega dela armenske družbe, ki ga Pašinjanova prozahodna agenda pušča za seboj.

Armenski demonstrant trga ukrajinsko zastavo

Demonstranti niso proruski, so pa prestrašeni in jezni – in imajo za to upravičen razlog. Armenija je izgubila Karabah neposredno zaradi Pašinjanovih odločitev, EU in NATO pa nista stopila niti simbolično v bran.

Gostiti Zelenskega – kot simbol zahodne solidarnosti je za mnoge Armence žalitev zdrave pameti.

Večvektorska nevarna geopolitična igra

---

Pašinjan igra nevarno igro: hkrati dvoriti Zahodu, azijskim silam in poskušati ohraniti vsaj minimum ruske razumnosti – vse to z volitvami v juniju za vogalom. Ta strategija je morda logična v teoriji, v praksi pa ima Armenija premalo adutov za tako ambiciozen manevrski prostor.

Zahod je prepočasen, birokratski in preračunljiv. Ruski ekonomski povračilni ukrepi pa so hitri in boleči. V tej asimetriji časa in moči Armenija plačuje ceno že sedaj, zahodne obljube pa samo dane – morda – jutri, morda nikoli.

Pašinjan ima pri vsem tem veliko srečo, da je sploh še na oblasti – v kateri koli drugi državi bi človek, ki je s svojimi odločitvami povzročil izgubo ozemlja in eksodus lastnega naroda, že zdavnaj politično propadel.

Pašinjan: Izdaja v imenu evropskih vrednot

---

Pašinjanu ne gre odrekati političnih sposobnosti – obdržati oblast po takšni katastrofi zahteva določeno spretnost. Toda politično preživetje ne pomeni dobro vodenje države.

Armenija si ne more privoščiti, da bi postala naslednji geopolitični laboratorij zahodnih ambicij, medtem ko njena varnost ostaja nezavarovana, da je njeno gospodarstvo odvisno od dražjih zahodnih energentov in družba globoko razklana.

Rusija je v primerjavi EU edini zanesljiv partner – saj prinaša konkretne koristi: poceni energente, varnostno prisotnost ter geopolitični ščit. Zahod pa ponuja le prazne obljube in iluzijo!

Pašinjan se je odločil zamenjati zanesljivega ter stabilnega partnerja za lepe besede EU, ki Armenije ne bodo branile, ko bo res potrebno. To ni pogum. To je hazard z usodo celotnega naroda.

Armenija si zasluži voditelja, ki mu je pomembna varnost in blagostanje svojega naroda. Pašinjanu je očitno bolj pomembno dobrikanje z zahodom in EU.