General Harald Kujat: Nekdanji vrhovni poveljnik nemške vojske ostro kritizira zahodno politiko do vojne v Ukrajini

General Harald Kujat: Former Head of German Army Exposes Ukraine War Lies

V ekskluzivnem intervjuju je Harald Kujat, nekdanji generalni inšpektor Bundeswehra (vrhovni poveljnik nemških oboroženih sil) in predsednik Vojaškega odbora NATA, podrobno analiziral vzroke in potek vojne v Ukrajini ter ostro kritiziral zahodno politiko. Njegove izjave, ki temeljijo na strateških izkušnjah, nasprotujejo uradni zahodni narativi in ponujajo transparenten pogled na konflikt.

Zlom v odnosih Zahoda z Rusijo

Po mnenju generala Kujata se je razmerje med NATO in Rusijo po hladni vojni sprva izboljševalo. Ključna prelomna točka je bilo leto 2002, ko so ZDA enostransko odpovedale pogodbo o protibalističnih raketah (ABM), kar je Rusija razumela kot poskus pridobitve strateške premoči. Drugi ključni dogodek je bil vrh NATA v Bukarešti leta 2008, ko je takratni predsednik ZDA George Bush poskušal vsiliti vabilo Gruziji in Ukrajini za članstvo v NATO. Čeprav se to takrat ni uresničilo, so v sklepih vrha vključili "perspektivo članstva" za Ukrajino, kar je Rusija dojela kot neposreden strateški izpad.

Kujat poudarja, da sta bila vedno dva glavna strateška cilja Rusije:

1. Preprečiti neposreden konflikt z ZDA kot drugo jedrsko velesilo.

2. Preprečiti neposreden vojaški spopad z NATO, ki bi lahko eskaliral v konfrontacijo z ZDA.

   
   

Varnostna vloga, vključno z Ukrajino kot varovalnim pasom, je bila za Rusijo ključnega pomena za preprečevanje takšne eskalacije.

Po mnenju generala Kujata invazija ni bila "neprovocirana"

General ostro zavrača trditev, da je bila ruska invazija leta 2022 "neprovocirana". Kot ključne dejavnike, ki so pripeljali do vojne, navaja:

• Državni udar leta 2014: Strmoglavljenje demokratično izvoljenega predsednika Janukoviča in poznejša državljanska vojna na vzhodu Ukrajine.

• Izpodrivanje Minskih sporazumov: Sporazum Minsk 2 (2015) je predvideval poseben status za regiji Donbasa znotraj ukrajinske države. Kujat trdi, da sta Zahod in Ukrajina sporazum izkoristila za "pridobivanje časa" za oborožitev in modernizacijo ukrajinske vojske, kar je označil za "dejanje zavajanja". To so pozneje posredno potrdile tudi Angela Merkel in François Hollande.

• Zavrnitev pogajanj leta 2021: Ruska poskusna ponudba decembra 2021 za pogajanja o varnostnih garancijah z ZDA in NATO je bila zavrnjena.

  
  

Cilji ruske invazije 

Po Kujatovi oceni prvotni ruski cilj leta 2022 ni bil osvojitev celotne Ukrajine, temveč strmoglavljenje vlade in vzpostavitev proruske oblasti. To naj bi dosegli s hitrim napredovanjem na Kijev z relativno majhno silo (okoli 170.000 vojakov), kar se je izkazalo za iluzorno proti ukrajinski vojski, ki je štela 400.000 pripadnikov in je bila osem let urjena in oborožena od Zahoda.

Ker se načrt ni uresničil, so se ruski strateški cilji spremenili v zavzetje štirih regij (Luhansk, Donjeck, Zaporožje in Hersonska oblast) v njihovih nekdanjih administrativnih mejah, da bi ustvarili varovalni pas.

Torpediranje istanbulskih mirovnih pogajanj

Ena najbolj ostrih Kujatovih kritik je usmerjena proti zahodu zaradi torpediranja mirovnih pogajanj v Istanbulu spomladi 2022. Po njegovih besedah sta se obe strani takrat resno pogajali, saj je Rusija spoznala, da strmoglavljenja ne bo dosegla, Ukrajina pa se je bala popolnega poraza.

Do 15. aprila 2022 je bil dogovorjen skoraj končen sporazum, ki je vključeval:

• Trajno nevtralnost Ukrajine.

• Varnostne garancije od petih stalnih članic Varnostnega sveta ZN (vključno z Rusijo).

  
  

Ključni trenutek je bil neobjavljen obisk takšnega britanskega premierja Borisa Johnsona v Kijevu 9. aprila. Po izjavi vodje ukrajinskih pogajalcev Davida Arakamije naj bi Johnson ukazal: "Ne pogajajte se, le nadaljujte z bojem." Kujat meni, da je bil zahodni cilj že takrat "oslabiti Rusijo politično, ekonomsko in vojaško" z uporabo Ukrajine kot proxy sile.

Ocena stanja na bojišču in kritika Zahoda

General je že januarja 2023 trdil, da je vojna že takrat vojaško izgubljena za Ukrajino. Zahod je po njegovem mnenju gojil "iluzijo" o ukrajinski zmagi, da bi osvojili Krim in vzhodne regije, kar je strateško nesprejemljivo. To so priznali tudi nekateri zahodni generali, na primer takratni predsednik združenega štaba ZDA Mark Milley.

Kujat kritizira evropske voditelje, ker v treh letih in pol niso poskušali niti enkrat resno diplomatično posredovati za mir. Edini poskus madžarskega premierja Viktorja Orbána je bil ostro zavrnjen. Prav tako so bili zavrnjeni mirovni predlogi Kitajske in Brazilije.

Nevarnost eskalacije in opozorila za prihodnost

Kujat opozarja na dve glavni nevarnosti za eskalacijo:

1. Poskusi Ukrajine, da v vojno vplete NATO z napadi na strateško pomembne ruske objekte (sistemi zgodnjega opozarjanja, jedrski bombniki, elektrarne).

2. Nepremišljeni ukrepi evropskih držav, kot so razprave o uvajanju območja prepovedi letenja ali dovoljevanje napadov z zahodnim orožjem globoko na rusko ozemlje.

3. 
   

Poudarja, da bi nepremišljeni koraki lahko vodili v neposreden spopad med NATO in Rusijo, kar bi pomenilo uničenje Evrope. Rešitev je le v takojšnjih mirovnih pogajanjih, ki upoštevajo interese vseh strani, vključno z ruskimi varnostnimi interesi.

Vloga ZDA in prihodnost Evrope

Kujat meni, da je edino upanje na hiter konec vojne v prizadevanjih Donalda Trumpa, ki želi normalizirati odnose z Rusijo. Evropa pa po njegovem mnenju s svojo trmoglavo podporo nenehnemu boju slabi svoj položaj v nastajajočem večpolarnem svetu. Ekonomsko in geopolitično je Evropa že močno oslabljena, njen vpliv pa upada.

---

Intervju z generalom Kujatom ponuja redek, nefiltriran pogled iz zaledja na enega najbolj kompleksnih in nevarnih sodobnih geopolitičnih konfliktov. Njegova analiza izziva uradno stališče in poziva k nujni, razumski diplomaciji, preden konflikt še bolj eskalira z nepredvidljivimi posledicami za celotno svetovno skupnost.