Vlada brez jasne večine: Demokracija ali politično sprenevedanje?

Ko se načela uklonijo kalkulacijam

---

Slovenija bo dobila novo vlado. Janez Janša se vrača na čelo izvršne oblasti, tokrat s koalicijo, ki jo sestavljajo SDS, NSi, Demokrati, SLS in Fokus – skupaj 43 poslanskih glasov. Matematično gledano ravno dovolj za večino, a le pogojno. In prav ta pogojnost je tisto, kar bi moralo vzbuditi resno zaskrbljenost vsakega državljana, ki mu ni vseeno, kako in na katerih temeljih ta država deluje.

Pet glasov, ki spremenijo vse – a naj bi ne spremenili ničesar

---

Stranka Resnica in njen prvak Zoran Stevanović sta v soboto sporočila odločitev, ki v slovenskem parlamentarnem prostoru nima precedensa: stranka bo prispevala pet glasov za izvolitev mandatarja Janše, a bo hkrati ostala v opoziciji. Paradoks, ki ga težko razložimo s katerokoli politično logiko, ki ne bi bila v osnovi oportunistična.

Kot da tega ne bi bilo dovolj, se je Stevanović dogovoril, da bo zasedel mesto predsednika parlamenta. Položaj, ki ni le simboličen, temveč je eden najpomembnejših v ustavni ureditvi države.

Predsednik državnega zbora vodi zakonodajni proces, določa dnevne rede, skrbi za red in postopke. In prav ta položaj bo Stevanović zasedal kot predstavnik stranke, ki formalno sedi v opoziciji, a dejansko ohranja pri življenju vlado, ki ji načeloma nasprotuje.

Vprašanje se postavlja samo od sebe: Kako je mogoče biti hkrati opozicija in steber vladne večine?

Odgovor je preprost in boleč: ni mogoče. Vsaj netransparentno.

Tehtnica brez tehtanja – ali matematika brez etike

---

Nekateri politični analitiki bi morda rekli, da gre za prefinjeno politično igro, za pragmatizem, ki ga poznajo vse razvite demokracije. Res je, da manjšinske vlade in zunanje podpore niso izum slovenskega prostora. Poznajo jih Skandinavija, Španija, Italija. Toda tam so ta razmerja jasna, transparentna in javno dogovorjena. Tam opozicijska stranka, ki podpira manjšinsko vlado, javno in jasno razloži, katere pogoje je postavila, kaj pričakuje v zameno in kdaj bo svojo podporo umaknila.

Stevanović in stranka Resnica nista naredila ničesar od tega.

Namesto tega smo dobili skrbno skrojeno politično meglico: "Podpiramo mandatarja, a nismo del koalicije. Nasprotujemo vladi, a ji damo glasove. Smo opozicija, a zasedamo eno najpomembnejših funkcij v državi."

To ni politična modrost. To je politično sprenevedanje.

Stolček ali načelnost?

---

Bodimo odkriti pri analizi tega, kar se dogaja. Zoran Stevanović bo lahko štiri leta sedel na čelu zakonodajnega telesa. Četudi bi se kdaj odločil, da svoje glasove umakne vladi – recimo v primeru kontroverznega zakona ali politične krize – bi s tem tvegal lastno politično preživetje in lastni stolček.

Ker bi ob padcu te vlade ali ob ponovnih volitvah moral pojasniti volivcem, zakaj jo je najprej pomagal vzpostaviti, nato pa podrl. Volivci stranke Resnica, ki so glasovali z jasnim mandatom – biti npr. v opoziciji, nadzorovati oblast, ne pa biti njen tihi sopotnik – so danes v položaju, ko se zavedajo, da so bili prevarani.

Odgovor je, vsaj kar se tiče politične poštenosti, nedvoumen.

Stranka, ki je zbirala glasove na obljubah o načelni opoziciji, zdaj tiho in brez pogodbe podpira vlado, katere prvak je bil večkrat obsojen, je vodil stranko v številnih kontroverzah in katerega politični slog je marsikateremu volivcu stranke Resnica osebno odbijajoč.

Nov trend? Ali nevaren precedens?

---

Zagovorniki te politične konstrukcije bodo rekli, da gre za inovativen pristop, za nov model vladanja, ki razbija stara zavezništva in omogoča bolj fleksibilno parlamentarno demokracijo. Mogoče, toda demokracija ni samo matematika glasov. Demokracija je zaupanje, preglednost ter odgovornost do volivcev.

Ko stranka volivcem obljubi eno, naredi pa drugo – in to pokrije s semantičnimi akrobacijami o tem, kaj pomeni biti "v opoziciji" – ruši zaupanje v institucije in v politični sistem kot tak.

Slovenija je majhna država z majhnim političnim prostorom. Vsak precedens, ki se uveljavi danes, lahko postane orodje jutri. Danes Stevanović podpira Janšo z glasovi brez podpisa koalicijske pogodbe. Jutri bo kdo drug storil enako, le z manj zadržki in lahko bolj cinično. In naslednjič bo tisto, kar se nam danes zdi šokantno, postalo norma.

Talci sistema – a s pravico do glasu

---

Na koncu ostanemo mi, državljani. Talci sistema, ki smo ga sami soustvarili z glasovnicami in s svojo pasivnostjo. Demokracija dovoljuje vse – laži, kalkulacije, sprenevedanje – vse dokler zbereš dovolj glasov. To je njena moč in hkrati njena Ahilova peta.

A demokracija ima tudi korektivni mehanizem: naslednje volitve.

In prav tu tiči edina resnična grožnja za Zorana Stevanovića in stranko Resnica. Volivci imajo spomin. Ne vsi, ne vedno, a dovolj pogosto, da stranke, ki so izdale zaupanje, ne prestopijo več parlamentarnega praga.

Stevanović to ve. In prav zato je njegova kalkulacija toliko bolj cinična: štiri leta na prestižnem in dobro plačanem položaju, nato pa – kar bo, bo. Mogoče, računa nato, da bodo volivci stranke Resnica pozabili na razočaranje. Mogoče ne.

Vlada na peščenih temeljih

---

Nova slovenska vlada se začenja z matematično večino, a z moralno manjvrednostjo. Temelji, na katerih stoji, niso monolitni – so krhki, odvisni od posameznih kalkulacij in osebnih interesov.

To ni stabilen temelj za štiri leta vladanja. To je politična konstrukcija, ki je ranljiva na vsakem koraku.

Slovenija si zasluži vlado, ki ve, kdo jo podpira in zakaj. Zasluži si opozicijo, ki ve, čemu nasprotuje in zakaj.

Zasluži si politike, ki volivcem povedo resnico – tudi takrat, ko je ta resnica neugodna.

Tega tokrat nismo dobili.

Dobili smo vlado, ki šteje glasove. In stranko Resnica v opoziciji, ki šteje in preračunava privilegije.